TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi:

„II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 38.542,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2020 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema te sodbe. V presežku za znesek 5.487,50 EUR se zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti potrebne stroške postopka v višini 87,54 %, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške postopka v višini 12,46 %.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik v letih 2017, 2018, 2019 in 2020 dopusta ni koristil iz objektivih razlogov oziroma ga toženka h koriščenju slednjega tudi ni pozivala. Iz tega razloga je tožnik upravičen do nadomestila za letni dopust za leto 2019 in 2020 in mu ga je sodišče prve stopnje tudi pravilno prisodilo. Vendar pa je tožnik upravičen do denarnega nadomestila zgolj za letni dopust, ki ga je bil na dan prenehanja delovnega razmerja, upoštevajoč obdobje za prenos, kot izhaja iz 3. odstavka 162. člena ZDR-11, upravičen izrabiti, česar pa sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo. Pravica do izrabe letnega dopusta namreč ni neomejena in ugasne s potekom obdobja za prenos.