TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost zahtevka, sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe (tretji odstavek 318. člena ZPP), razen če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (četrti odstavek 318. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje zaradi pasivnosti drugega toženca ni ugotavljalo dejanskega stanja in ni ocenjevalo predloženih dokazov v smeri, ali so v tožbi zatrjevana dejstva resnična ali ne. Predpostavlja se namreč, da toženec, ki odgovora na tožbo ne poda, priznava dejanske navedbe tožeče stranke, kot resnične. Ker se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), so pritožbeni očitki v tem delu, neupoštevni.

Glede pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče v celoti sledi presoji sodišča prve stopnje, da so bile tožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na drugega toženca, nesklepčne. Sklepčnost namreč predstavlja trditveno breme (oz. dolžnost substanciranja) tožeče stranke, da navede vsa (pravotvorna) dejstva iz katerih izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Slednje ne pomeni, da mora tožeča stranka ta dejstva podrobneje konkretizirati, vendar mora zagotoviti vsaj minimumu trditvenega bremena. Sodišče pri preizkusu sklepčnosti tožbe ugotavlja, ali zatrjevana dejstva na podlagi silogističnega sklepanja pripeljejo do pravne posledice uveljavljane v tožbenem predlogu.

S podanimi tožbenimi navedbami je tožeča stranka sama izključila zaključek, da je med njo in drugim tožencem prišlo do nastanka kakršnegakoli obligacijskega (pogodbenega) razmerja z medsebojnimi pravicami in obveznostmi. Upoštevajoč načelo relativnosti pogodbenih razmerij pa pogodbena obveznost zavezuje le tisto stranko, ki jo je s pogodbo prevzela. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tak tožbeni zahtevek nesklepčen, saj iz opisanega življenjskega primera ne izhaja pravna posledica zoper drugega toženca. V konkretnem primeru gre za nepopravljivo nesklepčnost, katero tožeča stranka tudi z dodatnimi navedbami (znotraj istega življenjskega primera) ne more odpraviti.