TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Iz sodbe Vrhovnega sodišča z dne 10. 10. 2006 izhaja, da je tožeča stranka v davčnem postopku zahtevala vračilo preveč plačanega DDV na podlagi 95. člena ZDavP in 47. člena ZDDV, Vrhovno sodišče pa je ta njen zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da se na podlagi 95. člena ZDavP lahko vrne le tisti preveč plačani davek, ki predstavlja presežek nad vsoto iz davčnega obračuna, oddanega davčnemu organu. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je vračilo DDV na podlagi te določbe mogoče doseči le v primerih, ko je po 42. členu ZDDV mogoče popraviti ali spremeniti davčnemu organu oddan davčni obračun, kar pa ni primer v tej zadevi. Iz odločbe Vrhovnega sodišča torej izhaja zgolj, da tožeča stranka v upravnem postopku, na podlagi določb ZDavP, ki je lex specialis, ne more doseči vrnitve zatrjevanega preplačila DDV. To pa ne pomeni, da tožeča stranka, ki zatrjuje, da je DDV, katerega vračilo zahteva s tožbo, plačala brez pravne podlage, vračila zatrjevanega preplačila DDV ne more doseči v pravdnem postopku na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

Kar je relevantno za obravnavani primer, je, da je tožeča stranka z računom za storitve svojim kupcem zaračunavala tudi sporni DDV, kar pomeni, da za plačani DDV ni bila prikrajšana ona, temveč njeni kupci. To pa pomeni, da ni podano prikrajšanje tožeče stranke kot eden od štirih elementov neupravičene obogatitve, ki morajo biti podani kumulativno.

Iz določbe 4. odstavka 47. člena ZDDV izhaja, da se v skladu s 6. točko 1. odstavka 31. člena ZDDV DDV ne plačuje za dobave blaga in storitev, ki jih za potovalno agencijo opravljajo drugi davčni zavezanci in jih ti zavezanci opravijo izven Slovenije. Glede na to določbo torej ne obstoji pravna podlaga za plačilo DDV le za dobave blaga in storitev, ki jih za potovalno agencijo izven Slovenije opravijo drugi davčni zavezanci. Tožeča stranka pa v tožbi ni zatrjevala, da je neupravičeno plačala DDV od storitev, ki jih opredeljuje ZDDV v 4. odstavku 47. člena, temveč je zatrjevala zgolj, da ni dolžna plačati DDV od storitev, ki so bile opravljene v tujini. Dejstvo, da so bile storitve opravljene v tujini, še ne pomeni, da so vse storitve izven Slovenije opravili drugi davčni zavezanci. Tožeča stranka je namreč glede na določbo 3. odstavka 47. člena ZDDV dolžna plačevati DDV od razlike med celotnim zneskom, ki ga plača potnik, v katerega ni vključen DDV, in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobave in storitve, ki jih zagotavljajo drugi davčni zavezanci, če je neposredni uporabnik teh storitev potnik.