TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrže.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Sodno varstvo v zvezi z vprašanjem zakonitosti dokončnega upravnega akta je dopustno samo, ko je z upravnim aktom odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki izhaja iz predpisa. Upravni akt se mora torej nanašati na njemu lastne pravice in pravne koristi. Ker so samo te predmet varstva v upravnem sporu, je s tem izključeno varstvo drugih atributov, kot so pristojnosti oziroma pooblastila, ki jih ima subjekt v okviru izvrševanja svoje upravne (oblastvene) funkcije.

Tožnica je že v tožbi sama izpostavila svoj položaj prvostopenjskega organa v končanem upravnem postopku, in navedla, da je z izdajo sklepa št. 488/2023-SZS/PRIP-KŠ z dne 7. 3. 2023, ki ga je tožena stranka kot instančni organ z izpodbijano odločbo izrekla za ničnega, izvrševala javno pooblastilo na podlagi četrte alineje drugega odstavka 77. člena ZSV.

Ker je torej v končanem upravnem postopku tožnica nesporno izvrševala svoje naloge v okviru podeljenega javnega pooblastila, izpodbijana odločba tožene stranke ne pomeni odločitve o tožničini lastni pravici ali pravnem interesu, ki bi ji jo podeljeval predpis, ampak odločitev na področju njenega delovanja oz. izvajanja v zakonu podeljenih pooblastil. Varstva teh pa ji upravni spor ne zagotavlja, zaradi česar tožnica ne more utemeljiti svoje aktivne legitimacije s sklicevanjem na svojo obveznost (pravilnega) izvrševanja javnega pooblastila.