Razveljavitev zakona o samoprispevku

4702. Razveljavitev zakona o samoprispevku

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudi Pavla Ocepka iz Komende in Martina Glavača iz Beltincev, na seji dne 4. novembra 1999

Zakon o samoprispevku (Uradni list SRS, št. 35/85 – p.b. in 48/86) se razveljavi.

Razveljavitev začne učinkovati po preteku enega leta od dneva objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do uskladitve zakona iz 1. točke izreka z ustavo, najkasneje pa do izteka roka iz prejšnje točke izreka, se kot osnova za določitev samoprispevka lahko šteje tudi zavarovalna osnova, od katere zavezanci, ki nimajo plače, plačujejo prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Pobudnik Pavel Ocepek je podal pobudo za oceno ustavnosti zakona o samoprispevku (v nadaljevanju: ZSam) hkrati s pobudo za ponovno oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa o uvedbi samoprispevka v denarju na območju Krajevne skupnosti Komenda (Uradni list RS, št. 21/94). Ustavno sodišče je njegovo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa zavrnilo kot očitno neutemeljeno s sklepom št. U-I-257/96 z dne 21. 11. 1996 (OdlUS V, 160), pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZSam pa sklenilo obravnavati ločeno kot samostojno zadevo. Pobudnik izpodbija ZSam v celoti, ker naj bi bil v neskladju s 33. in 69. členom ustave. S samoprispevkom naj bi se spreminjala zasebna lastnina v družbeno lastnino, kar naj bi bilo v nasprotju s pravno ureditvijo Republike Slovenije, ki daje absolutno varstvo zasebni lastnini. Meni, da je celoten izpodbijani zakon “preživet in ne spada v naš čas in evropski pravni prostor“. Predlaga razveljavitev celotnega zakona.

Pobudnik Martin Glavač v pobudi in njeni dopolnitvi izpodbija sklep o uvedbi krajevnega samoprispevka v denarju na območju Krajevne skupnosti Beltinci (št. U-I-313/97) in hkrati predlaga, da ustavno sodišče razveljavi tudi tiste določbe veljavne ureditve, ki dajejo pravico glasovanja vsem volivcem, tudi tistim, ki niso zavezanci za plačilo samoprispevka. Meni, da je veljavna ureditev v nasprotju z načelom enakosti, saj vsi volivci niso v enakem pravnem položaju. Poudarja, da je samoprispevek ostanek socializma in komunizma in da v demokratični državi ni dovoljen nikakršen samoprispevek

Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve navaja, da razlogi, iz katerih se izpodbija ZSam, niso utemeljeni. Samoprispevek, ki se lahko uvede le z odločitvijo občanov na referendumu, je javna dajatev, ki ne postane družbena lastnina. S samoprispevkom se zbirajo denarna sredstva za financiranje z zakonom določenih lokalnih zadev javnega pomena, kar je v skladu s 147. členom ustave, ki določa, da lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon. Po njegovem mnenju tudi ni kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena ustave, ker absolutnost lastninske pravice, na katero se sklicuje pobudnik, ne daje lastniku neomejenega razpolaganja s svojo lastnino. Naš pravni red (69. člen, prvi odstavek 67. člena in tretji odstavek 15. člena ustave) in Protokol št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic (Uradni list RS, št. 33/94) dovoljujeta omejitve lastninske pravice tudi zaradi javnih koristi. Te pa vključujejo tudi javne dajatve. Poudarja, da so omejitve lastninske pravice v javnem interesu, vključno s plačilom javnih dajatev, splošno uveljavljene ter skladne s pravnimi načeli v primerih, ko je izkazana javna korist in ko je podano razumno razmerje med javno koristjo in posegom v posameznikovo premoženje.

Ustavno sodišče je pobudi sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) takoj nadaljevalo z odločanjem o glavni stvari. Pobudo Martina Glavača za začetek postopka za oceno ustavnosti ZSam je zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo z zadevo št. U-I-365/96.

Samoprispevek so v prejšnjem pravnem sistemu najprej urejali davčni predpisi, kasneje pa je bilo zakonsko urejanje prepuščeno republiški zakonodaji. Zakon o krajevnem samoprispevku je SR Slovenija sprejela leta 1973 (zakon o krajevnem samoprispevku, Uradni list SRS, št. 3/73). Ta zakon je bil spremenjen in dopolnjen dvakrat, in sicer leta 1983 (Uradni list SRS, št. 17/83) in leta 1985 (Uradni list SRS, št. 25/85). Prečiščeno besedilo zakona je bilo objavljeno v Uradnem listu SRS, št. 35/85. To besedilo zakona je veljalo na dan razglasitve ustave Republike Slovenije dne 23. decembra 1991. Ker navedeni zakon še ni bil usklajen z ustavo, se na podlagi 1. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 – v nadaljevanju: UZIU) še vedno uporablja kot veljaven predpis.

Samoprispevek je bil opredeljen v ustavi SR Slovenije kot specifična oblika zbiranja sredstev “za zadovoljevanje in uresničevanje določenih skupnih potreb in interesov ter opravljanje nalog“ krajevnih skupnosti. Samoprispevek je bil eden od poglavitnih virov za financiranje skupnih potreb v krajevni skupnosti (74. člen ustave SRS). Spremembo na področju financiranja krajevnih skupnosti je prinesel že Amandma XXXV k ustavi SR Slovenije, ki je nadomestil 72., 73. in 74. člen ustave SR Slovenije. Določil je, da se sredstva za zagotavljanje z ustavo in zakonom določenih nalog in za organizirano udeležbo pri upravljanju družbenih zadev zagotavljajo v skladu z zakonom iz sredstev proračuna občine. Le “za zadovoljevanje in uresničevanje skupnih potreb in interesov lahko krajevna skupnost pridobiva sredstva s prostovoljnimi prispevki podjetij in drugih organizacij in skupnosti, samoprispevkom in z delom ter na drug način.“ Samoprispevek je na podlagi navedenega amandmaja določen kot možen vir sredstev za uresničevanje skupnih interesov občanov, sredstva za opravljanje z ustavo in zakoni določenih nalog pa naj bi bila praviloma zagotovljena iz sredstev občin.