TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbam zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C. in D. D. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Stvarna pristojnost sodišča je določena v 25. členu ZKP. V 1. točki prvega odstavka 25. člena ZKP je za sojenje na okrožnih sodiščih uveljavljeno načelo zbornega sojenja, pri čemer je v 1.a točki prvega odstavka 25. člena ZKP določena izjema, da se stranke lahko dogovorijo, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Prvi odstavek 285.e člena ZKP daje pooblastilo predsedniku senata, da odloča o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov, vendar je to pooblastilo omejeno na odločanje v okviru predobravnavnega naroka, v okviru glavne obravnave pa le v primeru, če so stranke soglašale, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča (2. točka drugega odstavka 285.f člena ZKP). V obravnavani zadevi se obtoženci na predobravnavnem naroku niso odrekli pravici do zbornega sojenja, zato predsednica senata ni bila funkcionalno pristojna za izdajo izpodbijanega sklepa in je posledično sicer stvarno pristojno sodišče odločilo v nepravilni sestavi, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Stališče pritožnikov, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti predobravnavni narok, je napačno. Predobravnavni narok, uveden z novelo ZKP-K, je v rednem kazenskem postopku obvezna, v skrajšanem kazenskem postopku pa fakultativna faza postopka po pravnomočnosti obtožnice in pred začetkom glavne obravnave. Temeljni namen predobravnavnega naroka je, da se obtoženec izjavi o krivdi ter predlaga izločitev predsednika senata, izločitev dokazov in dokaze, ki naj se izvedejo na glavni obravnavi in poda druge procesne predloge. Ker gre pri predobravnavnem naroku za fazo kazenskega postopka, ki je namenjena razjasnitvi določenih dejanskih in pravnih vprašanj pred začetkom glavne obravnave, sodišče ne more (ponovno) razpisovati predobravnavnega naroka, ko je ta že bil opravljen. Večkratno ponavljanje procesne situacije, v kateri bi se obtoženec moral izjaviti o krivdi, bi lahko z vidika privilegija zoper samoobtožbo (29. člen Ustave RS) pomenilo ustavno nedopusten pritisk na obtoženca (sodba VS RS I Ips 42419/2011 z dne 26. 2. 2015).