TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 220,40 EUR nadomesti z zneskom 193,33 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da ji je tožena stranka obljubljala plačilo celotnega dolga ter v dokaz navedenega predložila elektronska sporočila. Glede na navedeno se je na toženo stranko prevalilo procesno trditveno in dokazno breme, da se obljube plačil ne nanašajo na iztoževane terjatve (212. člen ZPP), ki pa mu ta ni zadostila.

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke, saj ta dokazni predlog ni bil substanciran. Tožena stranka ob dokaznem predlogu ni pojasnila, v zvezi s katerim pravno relevantnim dejstvom naj se ga zasliši. Stranka mora namreč natančno opredeliti, katero sporno dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi. Glede prič 236. člen ZPP med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, prej navesti, o čem naj priča. Ta člen velja tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank (263. člen ZPP). Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika oziroma sklicevanje „kot doslej“ ne zadošča.