TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi glede odločitve o napotitvi dedinje M. Z. na pravdo, da s tožbo zoper D. S. uveljavi zahtevek, da premoženje, ki je bilo obseženo z izročilno pogodbo SV 122/07 z dne 9. 5. 2007, najmanj v višini nujnega dednega deleža predstavlja zapuščino.

II. V tem obsegu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v ostalem (glede napotitve na pravdo za denarna sredstva zapustnice na računu pri N. v večjem znesku od stanja na dan smrti zapustnice) pa se pritožba zavrne in sklep potrdi.

Kadar sodišče napoti dediča na pot pravde, mora pri določitvi vloge tožnika v vsakem konkretnem primeru tehtati nasprotujoče si pravice dedičev. ZD ne vsebuje nobenega merila za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Sodišče ocenjuje pravice dedičev glede na prepričljivost trditev in dokazov, na katere opirajo svoje zahteve.

Dedič se sklicuje na prikrajšanje nujnega dednega deleža, ker je zapustnik že tekom življenja razpolagal s svojim premoženjem v korist enega dediča z izročilno pogodbo. Izročilno pogodbo ureja OZ v členih 546 do 556. Med ostalim določa, da se v primeru, če se kakšen potomec ni strinjal z izločitvijo, štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izrečeni drugim potomcem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Gre za domnevo, ki je nastopila tudi v obravnavani zadevi, saj pritožnica trdi, da z izročitvijo premoženja sodediču ni soglašala. Navedeno zakonsko domnevo je mogoče izpodbiti med ostalim tudi, če bi se ugotovilo, da je šlo dejansko za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je v nasprotju z izročilno pogodbo dvostransko odplačno obligacijsko razmerje.