TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba okrajnega državnega tožilca ter pritožbe zagovornikov in zagovornice obdolženega F.U. se zavrnejo kot neutemeljene ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 210,00 EUR.

Prepoved sojenja o isti stvari, storilec in krivda pri kaznivem dejanju po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika.

- Prepoved iz 31. člena Ustave Republike Slovenije se nanaša na primere, ko je postopek vsebinsko ali, ko gre za ustavitev, formalno pravnomočno končan, kar se zgolj s pravnomočno obtožbo ne more zgoditi. Drugič, ker bi morala biti navedena sodba Okrožnega sodišča v Mariboru izrečena pred obravnavano sodbo, in ker bi tedaj že morala biti pravnomočna. Končno pa se niti dejanji časovno v celoti ne prekrivata, različni sta v izvršitvi ter vsako zase uperjeni v drug predmet napada, kar vse bo, če bo, dokončno preizkušeno v drugem postopku.

- Ker je lahko storilec kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega, vsakdo in ne zgolj odgovorna oseba kot oseba z določenimi pooblastili. Ta, končno v 99. členu KZ-1 kot posebni storilec kaznivega dejanja ni več opredeljena, medtem ko razlika med direktorjem in dejansko poslovodečo osebo ni razlika v vrsti, ampak razlika znotraj vrste, s čemer je kakršnokoli nasprotje v izreku sodbe izključeno.

- Zadostuje direktni naklep, ki je pri opustitvah izkazan s tem, da storilec kljub možnostim, ki jih ima, in ki se jih zaveda, ne ravna v smeri, da prepovedana posledica ne bi nastala, ampak s svojo hoteno nedejavnostjo povzroči ravno nasprotno.