TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Iz pogodbe o poplačilu ne izhaja dogovor, da bo dolg iz posojilne pogodbe (namesto posojilojemalke) tožnici poplačala toženka. Iz pogodbe o poplačilu je razvidno le, da ima tožnica na nepremičnini, ki je v lasti toženke, vknjiženo hipoteko za zavarovanje terjatve, ki je po opisu enaka tisti iz posojilne pogodbe. V pogodbi o poplačilu res ni izrecnega določila, da toženka tožnici jamči le do višine prejetih kupnin iz naslova prodaje nepremičnine, niti določila, da je toženka prosta obveznosti vračila posojila, ko se nepremičnina proda. Vendar pa oboje logično izhaja iz dejstva, da je v pogodbi o poplačilu ugotovljen le obstoj tožničine hipoteke na toženkini nepremičnini, ne pa tudi prevzem zavarovane obveznosti s strani toženke. Več kot to, da je bila toženka v času sklenitve pogodbe o poplačilu aktualna lastnica nepremičnine, ki je bila obremenjena s hipoteko v korist tožnice, ter s tem tožničina zastavna (realna) dolžnica, iz pogodbe o poplačilu ne izhaja. Sámo dejstvo, da je bila toženka tedaj tožničina zastavna (realna) dolžnica, še ne pomeni, da je bila tudi njena nova osebna dolžnica. S prenosom zavarovane terjatve se na prevzemnika terjatve prenese tudi hipoteka kot stranska pravica (glej 148. člen SPZ in 418. člen OZ), ne velja pa obratno, da novi lastnik s hipoteko obremenjene nepremičnine avtomatično postane tudi prevzemnik s hipoteko zavarovanega dolga (primerjaj 428. člen OZ).

Poimenovanje toženke kot dolžnice in tožnice kot upnika v pogodbi o poplačilu še ne kaže na to, da je dolg posojilojemalke iz posojilne pogodbe s tožnico prevzela toženka. Enako velja tudi glede poimenovanja pogodbe. Odločilna je njena vsebina. Ugotovitev, da ima upnica (tožnica) na nepremičnini v lasti dolžnice (toženke) vknjiženo hipoteko za zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe, ne pomeni, da je dolžnica upniku dolžna plačati celotno zavarovano terjatev. Navedena ugotovitev kaže le na obveznost toženke, da kot realna dolžnica (nova zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine) jamči za tožničino poplačilo zavarovane terjatve do višine vrednosti zastavljene nepremičnine. Ni namreč nujno, da se stvarnopravno razmerje strank glede njunih pravic na predmetu zavarovanja ujema z njunim obligacijskopravnim razmerjem glede terjatve, ki je predmet zavarovanja. Lastnik obremenjene nepremičnine ni nujno hkrati tudi dolžnik s hipoteko zavarovane terjatve. Da je temu tako, je razvidno iz določbe drugega odstavka 128. člena SPZ, po kateri se zastavna pravica lahko ustanovi za zavarovanje svojega ali tujega dolga.

Pravilna je ugotovitev, da pogodba o poplačilu, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, izkazuje obstoj upniško dolžniškega razmerja med njima, a ne z vsebino in pod pogoji, kot izhajajo iz posojilne pogodbe, predvsem pa ne med osebnim dolžnikom in zatrjevanim prevzemnikom dolga. Zmotna pravna kvalifikacija te pogodbe kot pogodbe o pristopu k dolgu, s katero tretji stopi v zavezo, da bo izpolnil upnikovo terjatev do dolžnika poleg dolžnika (432. člen OZ), na odločitev sodišča prve stopnje nima vpliva. V resnici gre za inominatni kontrakt, s katerim sta stranki prosto uredili razmerje (3. člen OZ).