TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Eden od elementov izvršilnega naslova zoper osebno odgovornega dolžnika je torej predmet obveznosti, in ne predmet ali sredstvo izvršbe.

Dodatni sporazum o zavarovanju denarne terjatve ne pomeni, da se mora upnik poplačati samo iz zastavljenega premoženja dolžnika, oziroma da je lastnost izvršilnega naslova lahko priznana (izvršljivemu) notarskemu zapisu le v obsegu danega soglasja na predmetu oziroma sredstvu zavarovanja, kot je materialnopravno zmotno štelo sodišče prve stopnje. Če bi to držalo, potem upnik, ko bi dosegel prodajo zastavljenega premoženja in se z njim ne bi poplačal, ne bi mogel poseči po drugem premoženju dolžnika, čeprav ta odgovarja za obveznost z vsem svojim premoženjem. Ne bi bilo prav, da bi moral upnik čakati na konec izvršilnega postopka s prodajo zastavljenega premoženja in šele po neuspešnosti predlagati izvršbo z novim sredstvom. Morda že ob vložitvi predloga za izvršbo ve, da s prodajo zastavljenega premoženja ne bo niti približno poplačan in zato hkrati predlaga izvršbo na zastavljeno ter dodatno premoženje dolžnika.

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da upnik z izvršilnim naslovom, ki ima pogodbeno dogovorjeno zastavno pravico le na nekem premoženju dolžnika, ne bi mogel doseči dodatnega prisilnega zavarovanja iste terjatve z zastavno pravico na (drugi) nepremičnini, tudi če izpolnjuje formalne pogoje iz 243. člena ZIZ.