TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Četudi bi držala pritožbena navedba, da obravnavana zemljišča niso (nujno) potrebna za rabo predmetnih stavb, to ne bi onemogočalo ugotovitve, da predstavljajo njihovo skupno pripadajoče zemljišče. V skladu z drugim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 namreč pripadajoče zemljišče ni le tisto zemljišče, ki je bilo potrebno za redno rabo več stavb, temveč tudi tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno za njihovo redno rabo. Da so bila sporna zemljišča neposredno namenjena za redno obravnavanih stavb, pa jasno in prepričljivo izhaja iz izvedenskega mnenja. Glede na povzeto definicijo skupnega pripadajočega zemljišča iz 42. člena ZVEtL-1 tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da določanje pripadajočega zemljišča ne more biti ekstenzivno in da ga je treba določiti le toliko, kot je dejansko nujno potrebno za rabo stavbe.

V sistemu družbene lastnine je graditelj z odobritvijo uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo s strani občinskih organov in zakonito izgradnjo stavbe po samem zakonu pridobil pravico uporabe na zemljišču pod stavbo in zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno zemljišče), ter jo obdržal, dokler je stavba obstajala. Funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi (oziroma stavbam); pridobilo in prenašalo se je le skupaj z njo (z njimi). Pridobitev in prenos pravice uporabe zato nista bila pogojena z obstojem posebnih pogodbenih določil in zemljiškoknjižnim dovolilom. Pravo tako so se lahko prenosi te pravice odvijali tudi izvenknjižno.