TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in prva tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je tožnica s prodajo premoženja opustila možnost, da bi z naslova izkoriščanja kamnoloma pridobivala kakršnekoli prihodke in tako v zvezi s škodo z naslova izgubljenega dobička ni pravno relevantno, ali se je v kamnolomu nahajala deklarirana zaloga mineralne surovine ali ne. Škodo z naslova izgube dobička lahko namreč uveljavlja le tisti, ki bi bil (zaradi lastništva premoženja oz. imetništva koncesije) upravičen surovine odkopavati, pa jih zaradi manjka le-teh ne bi mogel.

Za prevaro ne gre, kadar je stranka zakrivila manjšo stopnjo krivde od naklepa. Navedeno pomeni, da bi morala tožnica za uspeh z odškodninskim zahtevkom z naslova prevare dokazati, da sta toženca vedela, da podatki, ki so bili tožnici kot kupcu posredovani v zvezi z zalogami mineralne surovine v pridobivalnem območju kamnoloma, niso resnični in da sta jo naklepno (zavestno) spravila v zmoto. Tako ne zadošča, da bi drugi toženec kot stečajni upravitelj prve toženke ob ustrezno skrbnem ravnanju lahko oz. moral vedeti, da podatki niso resnični in bi potencialnim kupcem moral posredovati pravilne (realne) podatke, pa tega zaradi malomarnosti ni storil.

V tej zvezi pritožba sicer pravilno navaja, da ima stečajni upravitelj položaj profesionalne osebe in se njegova ravnanja presojajo s strožjim standardom profesionalne skrbnosti, a to velja za njegove pristojnosti in naloge, ki so določene z zakonodajo na področju stečajnega prava. Ne pomeni pa to, da je stečajni upravitelj tudi strokovnjak tudi na področju opravljanja dejavnosti posameznega stečajnega dolžnika.