TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

V sporni odpovedi ni navedeno, kdaj je tožnik storil očitane kršitve oziroma opustitve, torej kdaj je nastal odpovedni razlog. Časovno ni opredeljena nobena od osmih kršitev. Po pozivu sodišča, naj natančno navede dejstva, na podlagi katerih bi lahko preverilo, ali je bila izredna odpoved podana pravočasno, je toženka navedla dneve, ko je ugotovila posamezne kršitve, to je od 4. 5. 2020 do 14. 5. 2020. Navedla je še, da so takrat kršitve še vedno obstajale, zaradi česar se tožniku očita, da je opustil dolžnost vodenja, organiziranja in nadziranja. Ni pa pojasnila časovnega poteka posameznih dogodkov oziroma iz njenih navedb ni razvidno, kdaj naj bi se sporni dogodki zgodili, zaradi česar tudi ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede objektivnega roka.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni upravičen do plačila razlike plače v času prepovedi opravljanja dela, ker ni uveljavljal sodnega varstva zoper sklep toženke o prepovedi opravljanja dela. Zahtevek za razliko med nadomestilom plače in plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, predstavlja uveljavljanje (čiste) denarne terjatve, povezane z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi, zato je v skladu z določbo četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 predvideno direktno sodno varstvo.