TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno razveljavi v drugem odstavku I. točke izreka (razen glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega dodatka za nadurno delo za čas pred 10. 2. 2012) in v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo odškodninski zahtevek iz naslova trpinčenja in neenake obravnave na delovnem mestu. Ker po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje nadrejena tožnika ni smešila in obrekovala za hrbtom, o njem ni širila neresničnih govoric in se ni norčevala iz njegovega zasebnega življenja in narodnosti, je posledično pravilna tudi zavrnitev zahtevka, da se mora tožena stranka oziroma nadrejena tožniku osebno opravičiti.

Sodišče prve stopnje je v obsežnem dokaznem postopku po nepotrebnem ugotavljalo, ali so bile opravljene nadure potrebne ali ne, kar pa ni bistveno. Bolj pomembne so okoliščine oziroma vprašanja glede tega, ali so bile nadure, ki jih je tožnik očitno opravljal z vednostjo delodajalca in v skladu z izvajanjem delovnega procesa tožene stranke, dejansko opravljene ali ne. S tem se sodišče prve stopnje zaradi zmotnega izhodišča, da je pomembno vprašanje, ali bi se delo lahko opravilo v krajšem času, ni ukvarjalo.

Pritožbeno sodišče je v primerljivi zadevi pojasnilo, da mora delodajalec v primeru, ko delavec z njegovim vedenjem opravlja nadure, bodisi te ure delavcu tudi priznati kot opravljene nadure ali pa mu, če šteje, da njegova prisotnost na delu ni potrebna, opravljanje dela preko polnega delovnega časa prepovedati.