TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 6.488,91 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 357,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Tožnica ima prav, ko poudarja, da bi sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o stroških postopka moralo upoštevati njen naknadni odstop od odobrene brezplačne pravne pomoči, zaradi česar te pomoči dejansko sploh ni izkoristila in posledično njeni pooblaščenki opravljene odvetniške storitve niso bile plačane iz proračuna in ne bo mogla tega uveljavljati. Predmetni pravdni postopek je bil s pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari (sodba na podlagi pripoznave) že pravnomočno končan in prekluzivni rok za uveljavljanje plačila storitev brezplačne pravne pomoči je v času izdaje izpodbijanega sklepa že potekel (glej peti odstavek 40. člena ZBPP), zaradi česar tožnica za ta pravdni postopek ne bo (več) mogla izkoristiti pravice do brezplačne pravne pomoči. Dejansko je po sprejemu prvotne (razveljavljene) stroškovne odločitve nastopila situacija, kot da tožnici brezplačna pravna pomoč za ta pravdni postopek sploh nikoli ne bi bila odobrena. Takšno spremenjeno dejansko stanje, k nastanku katerega je očitno botrovala prvotna preuranjena stroškovna odločitev, ki odobrene brezplačne pravne pomoči ni upoštevala, terja drugačno odločitev o stroških postopka, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. V nasprotnem primeru bi prišlo do neživljenjske situacije, ko bi bil toženec dolžan v korist proračuna Republike Slovenije plačati storitve brezplačne pravne pomoči, ki iz proračuna nikoli niso bile plačane, po drugi strani pa pooblaščenka tožnice (ki je dejansko opravila odvetniške storitve za tožnico in je glede na prvotno sprejeto stroškovno odločitev računala na neposredno povračilo stroškov od toženca), ne bi dobila nobenega plačila za opravljeno delo.

Sodišče prve stopnje je glede na stanje pravde tako tožnici pravilno priznalo stroške le enkratne povratne poti na razgovor k pooblaščenki, ne pa tudi vseh ostalih potnih stroškov. Tožnici gre sicer verjeti, da v prvem razgovoru, ki se je nanašal na vložitev tožbe in predloga za začasno odredbo, ni mogla opraviti vseh dogovorov s pooblaščenko v zvezi s predmetno pravdo, saj ni mogla vnaprej predvideti procesne taktike toženca in njegovih procesnih dejanj (zlasti ne vsebine njegovih vlog, dokaznih predlogov in končne pripoznave zahtevka po več kot dveh letih pravdanja). Vendar pa navedeno tožnice še ne upravičuje do povrnitve vseh potnih stroškov, ki jih je imela v zvezi s prihodi na razgovor k pooblaščenki. Po oceni pritožbenega sodišča dodatni potni stroški tožnice (po prvem razgovoru s pooblaščenko) niso bili nujno potrebni za predmetno pravdo v smislu 155. člena ZPP oziroma jih ni mogoče oceniti kot stroške, ki bi bili sorazmerni s procesnim ciljem. Gre za stroške, ki so se tožnici zdeli za pravdo koristni, dejansko pa ni izključeno, da so prav ti stroški (dodatno) pripomogli k večji kvaliteti in dolžini tožničinih vlog, s tem pa tudi prispevali k (še) večji procesni aktivnosti toženca in k nastanku dodatnih stroškov postopka obeh pravdnih strank.