TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornika obs. M.G. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojenčevo dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 86. členu Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77) in se mu po 52. členu Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po 86. členu KZ-77 določi kazen 3 (treh) mesecev zapora, ki ne bo izvršena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let, ki je tekla od pravnomočnosti sodbe, ne stori novega kaznivega dejanja.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

S tem ko je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo, kljub temu da je bila zahtevana izločitev državnega tožilca, ki je bil na njej navzoč, je bila kršena določba 43. člena v zvezi s 1. odstavkom 44. člena ZKP. Nevarnost absolutnega zastaranja kazenskega pregona ni bila tolikšna, da bi moralo sodišče kljub zahtevani izločitvi opraviti glavno obravnavo. Taka kršitev pa se upošteva le, če je ali bi mogla vplivati na zakonitost sodne odločbe.

Kateri kazenski zakon je milejši, se ocenjuje glede na konkretno kaznivo dejanje in ne na ravni abstraktne norme. Ker je obsojenec storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev z ravnanjem, ki je bilo v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih in ne samoupravnih splošnih aktov, sedaj veljavni KZ ni milejši od KZ-77, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Položaj obsojenca je v obeh primerih popolnoma enak.