TFL Vsebine / Revija Slovenska arbitražna praksa

Redko se zgodi, da nek člen zakona, ki je na prvi (in kot se je izkazalo tudi na drugi) pogled povsem jasen, povzroči toliko razburjenja in polemike. Zakonodajalec je leta 1993 sprejel Zakon o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju: ZGJS), ki še danes predstavlja temeljni predpis, ki določa način in oblike izvajanja gospodarskih javnih služb. ZGJS v 40. členu določa: “Če pride pri izvajanju koncesijske pogodbe do spora med koncedentom in koncesionarjem, odloča o sporu redno sodišče.” Zakonodajalec je z omenjeno dikcijo očitno želel postaviti razmejitev med pravdnim postopkom in sodnim varstvom v upravnem sporu, kar izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva v času sprejemanja zakona. Člen je 18 let relativno tiho služil svojemu namenu, nato pa je Državni zbor 13. julija 2011 sprejel avtentično razlago 40. člena ZGJS (v nadaljevanju: avtentična razlaga) in ga z njo predstavil v popolnoma novi luči. Avtentična razlaga pravi: “40. člen ZGJS je razumeti tako, da reševanje sporov med koncedentom in koncesionarjem v zvezi z izvajanjem koncesijske pogodbe spada v izključno sodno pristojnost”. Sprejemanje avtentične razlage je potekalo ob nasprotujočih si mnenjih Vlade Republike Slovenije in predlagateljev avtentične razlage, a ob veliki podpori v Državnem zboru, ki je bila izražena po diskusiji, iz katere je izhajalo očitno nepoznavanje arbitraže in njenih temeljnih značilnosti. Z avtentično razlago je Državni zbor očitno želel preprečiti arbitražno reševanje sporov iz koncesijskih pogodb, kar pa mu, ob vseh kasnejših dogodkih povezanih z avtentično razlago, več kot očitno ni uspelo. Da je bil poizkus neuspešen je v preteklosti pisalo že nekaj avtorjev, v treh letih obstoja avtentične razlage pa je to potrdila tudi praksa.