TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

V izpodbijanem sklepu ni dejanske podlage za presojo, ki jo terja zahteva za varstvo zakonitosti, to je presojo, da je bilo zadnje (!) posestno stanje pred motilnim dejanjem takšno, da sta tožnik in toženka tedaj (!) imela soposest spornega stanovanja - kar bi dajalo tožniku le zahtevek za ponovno vzpostavitev njegove in toženkine soposesti stanovanja in prepoved toženki, da v bodoče ne sme ponovno poseči v to soposest.

Opredelitev sodišča druge stopnje, da je pred motilnim dejanjem z dne 20.3.1999 tožnik imel na spornem stanovanju najmanj soposest s prodajalcem stanovanja, ne more narekovati drugačne presoje. Z upoštevanjem dejstva, da je prodajalec stanovanja dne 19.3.1999 umrl (to je bilo ves čas postopka med pravdnima strankama nesporno), na podlagi dejstev, ki jih je štelo kot ugotovljena sodišče druge stopnje, namreč ni mogoče govoriti, da bi bil na dan motilnega dejanja 20.3.1999 tožnik - kot edini še živi izmed dveh ugotovljenih prejšnjih soposestnikov stanovanja - samo soposestnik in ne posestnik spornega stanovanja.