TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Reviziji tožene stranke se ugodi, spremenita se sodbi sodišča prve stopnje v prvi točki izreka in sodišča druge stopnje v tretji točki izreka, tako da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo glavnice 73.056,62 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 17.507.288,00 SIT za čas od 1. 1. 1996 do 1. 1. 2002.

Tožeča in tožena stranka nosita vsaka svoje stroške postopka.

Upoštevaje presojo Ustavnega sodišča, da 3. člen OZ-A ni v neskladju z Ustavo in da je treba v tovrstnih primerih upoštevati splošno ustavno prepoved retroaktivnosti zakonov, revizijsko sodišče ne more sprejeti argumentov tožeče stranke, da ji po uveljavitvi OZ-A znova pripadajo od prisojene, a še ne plačane odškodnine zamudne obresti, ne glede na to, da so 1. 1. 2002 prenehale teči zaradi takrat uveljavljene prepovedi teka zamudnih obresti ultra alterum tantum.

Ni pravilno stališče, po katerem bi v okviru presoje o oceni izgubljenega dobička (prim. tretji odstavek 189. člena ZOR), ki ga mora plačati odškodninsko odgovorna oseba, davek od dobička iz dejavnosti upoštevali tako, da bi ga prišteli ocenjenemu izgubljenemu dobičku in na ta način s plačilom tega davka obremenili odškodninsko odgovorno osebo.

Opustitev dolžnosti zmanjševanja škode je razlog za zmanjšanje odškodnine. Oškodovanec nima pravice čakati, ko vidi, da se škoda veča. V konkretnem primeru se ne upošteva le dejanski izkaz uspeha poslovanja v obdobju, za katerega se izračunava izgubljeni dobiček, temveč je treba upoštevati tudi, ali je dobiček izostal, ker je bil oškodovanec v danih okoliščinah manj skrben, kot se pričakuje od razumnega in odgovornega gospodarstvenika v pogledu uspešnosti poslovanja, katerega merilo je (tudi) ustvarjeni dobiček.

Izvedenčeva metoda ne sme izključevati izhodišč, ki jih je po zakonu treba upoštevati za izračun ustreznega zneska odškodnine. Če bi konkretna metoda izhodišča zakona izključevala, metoda ni pravilna, ker nasprotuje zakonu.