TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Grožnja, ki po prvem odstavku 60. člena ZOR, lahko vpliva na napako volje, je le taka grožnja, ki je nedopustna in ki pri drugi stranki povzroči utemeljen strah, zaradi katerega sklene pogodbo, ki jo sicer ne bi sklenila. Omenjanje možnosti uvedbe kazenskega in disciplinskega postopka zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ne pomeni nedopustne grožnje. Dejstvo, da kazenska ovadba kasneje ni bila vložena, samo po sebi ne kaže na prevaro (prvi odstavek 65.

člena ZOR). Kot prevare - povzročitve zmote z namenom, da se drugo stranko napelje k sklenitvi pogodbe - tudi ni mogoče šteti omenjanja prekinitve delovnega razmerja kot rešitve, ki bi pomenila ohranitev ugleda delodajalca.

Tožnik je s podpisom izjave o prenehanju delovnega razmerja - da bi se izognil posledicam ugotavljanja odgovornosti za očitane nepravilnosti - hotel doseči prav to. Dejstva, da si je kasneje premislil, na veljavnost sporazuma ne vpliva. Pomembna je ugotovitev, da se je želja, da preneha z delom pri toženi stranki, ki jo je tožnik izrazil s podpisom sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ujemala z njegovo takratno pravo voljo.