TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Zahteva prizadete stranke A. d.o.o. za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Stranka lahko kršitve pravil upravnega postopka v zvezi z (ne)izločitvijo uradne osebe uveljavlja v tožbi, s katero sproži upravni spor zoper odločitev o glavni stvari; v tej zadevi torej v tožbi zoper izdano gradbeno dovoljenje.

Tožbena trditev, da je bil postopek priprave zazidalnega načrta izpeljan v neskladju z ZUreP-1, ni konkretizirana do te mere, da bi omogočala sklep o očitni neskladnosti z zakonom. Splošnost trditev o bistveno drugačni vsebini zazidalnega načrta od osnutka, ki je bil razgrnjen v postopku javne razgrnitve, ne omogoča preizkusa zatrjevane kršitve.

Ker gre torej za gradnjo novega objekta in s tem za nov poseg v prostor, je treba s tega vidika presojati tudi njegove vplive na okolje, konkretno glede povzročanja hrupa. Nov objekt mora izpolnjevati vse pogoje, ki jih določajo predpisi, kar za investitorje nemalokrat – zaradi strožjih predpisov s področja varovanja okolja – pomeni zaostrovanje pogojev za gradnjo novih objektov, čeprav stoječih na mestu nekdanjih.

Navedbe, da je v določbi 1. in 2. odstavka 16. člena zazidalnega načrta predvideno število parkirnih mest premajhno, ne morejo biti stvar presoje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ampak so stvar postopka sprejemanja prostorskega izvedbenega akta. Tožnika se zato ne moreta sklicevati na to, da projekt ni izdelan v skladu z določbami zazidalnega načrta.

Gre za dokazne listine iz 1. odstavka 56. člena ZGO-1, glede katerih uradna oseba v nobenem primeru ni dolžna po uradni dolžnosti preverjati njihove (ne)veljavnosti in ugotavljati morebitne ničnosti, tožnika pa na okoliščine ničnosti v upravnem postopku na prvi stopnji nista opozorila. V obravnavanem primeru je zato morebiti kasneje ugotovljena ničnost v sodnem postopku lahko le razlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja.

Pravna mnenja, izdelana za konkretno zadevo so lahko stranki v pomoč pri pripravi njenih stališč, ni pa to okoliščina, ki bi jo bilo sodišče, ki je v sodnem postopku pristojno za razlago prava, dolžno upoštevati. Zaradi tega tudi ni dolžno odgovarjati na pravna mnenja.