TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornikov obdolženih F.K. in S.A. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Za sklep, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, zadošča, če sodišče ugotovi, da hkrati obstajata najmanj ena od alternativno naštetih okoliščin, povezanih s kaznivim dejanjem in najmanj ena od okoliščin, ki zadevajo storilca, ki v medsebojni povezavi utemeljujejo presojo, da je podana realna nevarnost, da bo oseba ponovila istovrstno kaznivo dejanje.

Število kaznivih dejanj lahko predstavlja okoliščino, ki hkrati kaže na težo storjenih kaznivih dejanj, v povezavi z ostalimi okoliščinami pa tudi na obdolženčeve osebne lastnosti, to je nagnjenje k izvrševanju kaznivih dejanj, kar je okoliščina subjektivne narave.

Obdolženec je utemeljeno osumljen, da je izvršil kazniva dejanja kot član dobro organizirane kriminalne združbe, v kateri je imel vsak član vnaprej določeno vlogo. V takem primeru so obdolženci ob tako organizirani kriminalni dejavnosti s skupnim delovanjem vsak v okviru lastne udeležbe izvrševali kazniva dejanja, s tem pa tudi ustvarjali pogoje, v katerih je bila ogrožena varnost prebežnikov na poti do cilja. V takšnih okoliščinah podrobnejša opredelitev vloge posameznega storilca v zvezi z ogrožanjem varnosti (pripor) ni potrebna.

Procesnega standarda neogibnosti pripora za varnost ljudi v postopku odločanja o priporu ni mogoče enačiti z "nevarnostjo za življenje in zdravje tretjih oseb" kot kriterijem iz 159. člena ZKP.