TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Za zastaranje tožnikove pogodbene odškodninske terjatve je glede na tretji odstavek 376. člena ZOR treba uporabiti splošni zastaralni rok petih let iz 371. člena ZOR. Ob tem je treba upoštevati, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 361. člena ZOR). Pri tem ni pomembno, kdaj je prišlo do kršitve pogodbene obveznosti, pač pa kdaj je nastala in zapadla tožnikova odškodninska terjatev. Iz tožnikovih trditev izhaja, da mu je škoda – tako premoženjska kot nepremoženjska - začela nastajati že med sanacijskimi deli in da je nastajala vsakodnevno še ves nadaljnji čas po zaključku sanacije v letu 1996. Že v letu 1996 bi zato tožnik lahko zahteval povrnitev že nastale škode, prav tako pa tudi povrnitev škode, ki mu je nastala v naslednjih letih. Iz tožnikovih trditev izhaja, da njegova nepremoženjska škoda predstavlja kontinuiteto istega osebnostnega stanja. Iz tožnikovih trditev v vlogi z dne 21. 12. 2006 pa izhaja, da je bila tedaj tudi bodoča premoženjska škoda predvidljiva in pričakovana, saj je tožnik zatrjeval, da je po normalnem stvari gotovo, da bo do dokončanja sanacije škoda trajala tudi v bodoče. Na začetek teka zastaralnega roka namreč ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Tožnikova pravica, da zahteva povrnitev škode, tudi ni bila pogojena s predhodno izdelavo ocen višine premoženjske škode po sodnih cenilcih.

Tako izpolnitev pogodbe kot vzpostavitev prvotnega stanja bi tožnik lahko zahteval takoj po zaključku sanacijskih del. Že v letu 1996 je zato začel teči petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, ki se uporablja za zastaranje terjatev iz gradbene pogodbe kot tudi petletni zastaralni rok iz tretjega odstavka iz 376. člena v zvezi s 371. členom ZOR. V tožbi, vloženi 1. 8. 2002, je tako tožnik prepozno zahteval tudi dokončanje pogodbenih del oziroma nadomestitev njihove vrednosti.