TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (II. točka in III. točka izreka) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Za odločitev ni pomembno le, da je bila na P.G. na podlagi pogodbe vknjižena pravica uporabe, ki se je z uveljavitvijo ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico. Sodišče se ni opredelilo do narave te pogodbe (po trditvi tožnice je z njo pridobila le pravico uporabe za gradnjo) in tudi ne, ali je na podlagi te pogodbe vpisana pravica uporabe lahko bila podlaga za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL.

Sodišče bo moralo ugotoviti, kdo je imel na dan uveljavitve ZLNDL na spornih parcelah pravico uporabe. Presojati bo moralo naravo pogodbe, ki jo je P. G. sklenil v letu 1965, s katero je po trditvi tožnice pridobil le pravico uporabe za gradnjo, ki na podlagi ZLNDL ni omogočala vpisa lastninske pravice. Pri presoji o tem, kakšna je bila narava pravice, ki jo je P. G. pridobil v letu 1965, bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati takrat veljavno zakonodajo in pravno teorijo ter dejstvo, da so bile takrat sporne parcele (še) družbena lastnina.

Pravica upravljanja z družbeno lastnino je premoženjska pravica, ki obsega enaka upravičenja kot lastninska pravica, to sta pravici uporabe in razpolaganja, se pa od lastninske pravice razlikuje v tem, da sme imetnik lastninske pravice s stvarjo prosto razpolagati, pri pravici upravljanja pa je razpolaganje vselej omejeno v skladu z namenom stvari in glede na posebna (družbenolastninska) pravila, ki zagotavljajo, da se bo stvar res uporabljala za to, za kar je namenjena. Vpis pravic glede stvari v družbeni lastnini ni bil konstitutivne narave, zato zemljiškoknjižno stanje ni nujno odražalo dejanskega pravnega stanja.