TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi oškodovanca kot tožilca in zagovornika obdolženke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po čl. 98/I v zvezi s čl. 95/I in 92 ZKP mora obdolženka plačati kot stroške pritožbenega postopka na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

 

Sodišče prve stopnje kljub temu, da je oškodovanec kot tožilec uveljavljal odškodninski zahtevek v postopku, v sodbi s katero je spoznalo obdolženko za krivo ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku. Zaradi tega se je pritožil oškodovanec kot tožilec in v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in mu prizna odškodninski zahtevek. Njegovo pritožbo je bilo potrebno zavreči kot nedovoljeno. Po čl. 63/1 ZKP ima namreč oškodovanec kot tožilec iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Državni tožilec pa po zakonu o kazenskem postopku nima pravice izpodbijati odločbe o premoženjskem zahtevku zaradi česar, ne more imeti te pravice niti oškodovanec kot tožilec. Pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku gre namreč za pritegnitev pravde k kazenskemu postopku, zakon o kazenskem postopku pa državnemu tožilstvu kot rečeno ne daje pravice zastopati tudi te interese. Res je, da sodišče ni odločilo o odškodninskem zahtevku, vendar pa s tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. tč. 2. odst. 371. čl. ZKP, saj ni nasprotja v izreku, niti z izrekom in obrazložitvijo, vsa odločilna dejstva, v kazenskem postopku pa je tudi pravilno ugotovilo in jih ustrezno obrazložilo.

Glede na navedeno, bo moral oškodovanec kot tožilec za uveljavitev svojega zahtevka sprožiti pravdo.