IZREK
Pritožbi oškodovanca kot tožilca in zagovornika obdolženke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Po čl. 98/I v zvezi s čl. 95/I in 92 ZKP mora obdolženka plačati kot stroške pritožbenega postopka na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.
JEDRO
Sodišče prve stopnje kljub temu, da je oškodovanec kot tožilec uveljavljal odškodninski zahtevek v postopku, v sodbi s katero je spoznalo obdolženko za krivo ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku. Zaradi tega se je pritožil oškodovanec kot tožilec in v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in mu prizna odškodninski zahtevek. Njegovo pritožbo je bilo potrebno zavreči kot nedovoljeno. Po čl. 63/1 ZKP ima namreč oškodovanec kot tožilec iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Državni tožilec pa po zakonu o kazenskem postopku nima pravice izpodbijati odločbe o premoženjskem zahtevku zaradi česar, ne more imeti te pravice niti oškodovanec kot tožilec. Pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku gre namreč za pritegnitev pravde k kazenskemu postopku, zakon o kazenskem postopku pa državnemu tožilstvu kot rečeno ne daje pravice zastopati tudi te interese. Res je, da sodišče ni odločilo o odškodninskem zahtevku, vendar pa s tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. tč. 2. odst. 371. čl. ZKP, saj ni nasprotja v izreku, niti z izrekom in obrazložitvijo, vsa odločilna dejstva, v kazenskem postopku pa je tudi pravilno ugotovilo in jih ustrezno obrazložilo.
Glede na navedeno, bo moral oškodovanec kot tožilec za uveljavitev svojega zahtevka sprožiti pravdo.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.