TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Da je zavarovanec prvotožene stranke V.U. vsaj soprispeval k temu, da je do nastanka škode prišlo, zatrjuje tudi prvotožena stranka. Če pa so k nastanku škode prispevali tudi drugi vozniki v prometni nesreči udeleženih motornih vozil (razen vozila, ki ga je upravljal R., kar pa sploh ni sporno, da ta voznik ni bil kriv, pa je bilo v postopku tudi ugotovljeno), je za škodo, ki jo je utrpel voznik R. podana soodgovornost vseh krivih imetnikov motornih vozil in sicer po načelu solidarnosti (206. člen ZOR), kar pomeni, da stopnja krivde posameznega imetnika motornega vozila v razmerju do nekrivega voznika R. ni odločilna. Odločilna pa bo pri morebitni notranji porazdelitvi škode med tistimi, ki so kot morebitni sopovzročitelji škode solidarno odgovorni.

Za škodo, ki so jo utrpeli ostali tožniki, pa je podana, tako kot sta ugotovili in materialnopravno pravilno odločili tudi obe nižji sodišči, solidarna odgovornost obeh toženih strank na podlagi 4. odstavka 178. člena ZOR. Vsi navedeni tožniki so tretje osebe, katerim je škoda nastala v nesreči, ki so jo povzročila premikajoča se motorna vozila. Za tako nastalo škodo pa odgovarjajo imetniki motornih vozil po načelu solidarne odgovornosti vsakega izmed udeležencev. Revizijske trditve drugotožene stranke, da za škodo, ki sta jo utrpela tožnik in mladoletna K.Š. ne more biti odškodninsko odgovorna zato, ker N.Š., ki je v prometni nesreči umrla, ni bila na službeni vožnji ampak je bila v osebnem avtomobilu, ki je last drugotožene stranke le slučajna potnica, zato niso pravno odločilne, zaradi česar revizijsko sodišče na te trditve ne odgovarja (1. odstavek 375. člena v zvezi s 399. členom ZPP).