TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Če sodišče ne ustanavlja javnega dobra, za kar sodišče res ni pristojno, temveč ugotavlja ali je sporni del nepremičnine javno dobro (že od prej) in odloča o dajatvenem zahtevku, s katerim upravljalec javnega dobra zahteva del javnega dobra nazaj od tiste osebe, ki si ga neupravičeno lasti, je za takšen zahtevek po 1. členu ZPP pristojno sodišče.

Naznanilni list ne more biti pravna podlaga za prenos pravice na javnem dobru od tožeče na toženo stranko. Javno dobro sploh ni moglo biti predmet pravnega prometa. Prepoved razpolaganja je veljala tako v času, ko je bil izdan naznanilni list, kot v času, ko je prišlo do prepisa zemljišča na toženo stranko (dne 27.3.1980). Poleg prepovedi prometa v specialnih predpisih (o cestah, vodah), so splošno prepoved urejali zakoni o prometu z nepremičninami, in tako tudi še vedno veljavni 2. odstavek 3. člena zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86). V njem je določeno, da nepremičnine v splošni rabi (po današnji terminologiji javno dobro) niso v prometu. Razpolaganje z njimi je sankcionirano s sankcijo ničnosti (47. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tudi če bi šteli, da je bil naznanilni list pravni naslov za prenos javnega dobra na toženko, bi bil takšen prenos ničen in bi ga tožnica lahko zahtevala nazaj. Takšna tožba ne zastara (110. člen ZOR).

Že dejstvo, da gre za zemljišče v družbeni lastnini, zadošča za prepoved priposestvovanja (29. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Sicer pa je priposestvovanje možno le na stvari, ki je v pravnem prometu.