TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

1. Zahtevi za varstvo zakonitosti se d e l n o u g o d i ter se sodba sodišča druge stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2001/00670-8 z dne 18. 10. 2001, v 1. točki izreka razveljavi tudi za zakonske zamudne obresti od 8.244,80 EUR (prej 1,975.783,10 SIT), kolikor so višje od 8.244,80 EUR, ter se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

2. V ostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti z a v r n e.

Ker so zakonske zamudne obresti dosegle glavnico pred dnem 22.5.2007, ko je prenehal veljati 376. člen OZ, in tudi pred dnem zadnje glavne obravnave na prvi stopnji (to je pred dnem 11.11.2003), ki je trenutek, na katerega so vezane časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe, je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi upoštevalo pravilo ne ultra alterum tantum, po katerem „obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico“.

Ker so zakonske zamudne obresti na dan, ko je odločalo sodišče prve stopnje (to je na dan 11.11.2003), že nehale teči, ker so dosegle in presegle glavnico, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o višini terjatve iz naslova teh zamudnih obresti. V konkretnem primeru je imelo namreč na voljo dejansko in pravno podlago, da o zamudnih obrestih odloči tudi po višini in pri tem upošteva vsa pravila, ki urejajo njihovo; tudi pravilo ne ultra alterum tantum, za čas, ko je veljalo.