TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornice obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 50.000 tolarjev.

Kljub temu da 1. odstavek 442. člena ZKP govori o predhodnem zaslišanju obdolženca, njegovo zaslišanje ni pogoj za odločitev v kazenski zadevi. Potrebna je le njegova prisotnost na glavni obravnavi (izjemo določata citirana določba in 3. odstavek 307. člena ZKP), poleg tega pa mu mora biti dana možnost, da se zagovarja.

Razlog, zaradi katerega osebe iz 236. člena ZKP ne morejo biti postavljene za izvedence na podlagi 251. člena ZKP, je njihova povezanost z obdolžencem, zaradi katere obstoji dvom v njihovo nepristranskost. To je lahko tudi razlog za njihovo izločitev na podlagi 39. v zvezi s 44. členom ZKP.

Oseb iz 5. točke 1. odstavka 236. člena ZKP v primeru, da zanje velja dolžnost, da morajo kot tajnost ohraniti tisto, kar so zvedele pri opravljanju svojega poklica in so zaradi tega oproščene dolžnosti pričanja, ni mogoče postaviti za izvedence. Oprostitev pričanja pa velja le glede dejstev, za katera velja dolžnost varovanja tajnosti, zato je glede ostalih dejstev privilegirane priče mogoče zaslišati.

V skladu s 3. odstavkom 51. člena ZZDej lahko sodišče zdravstvenega delavca odveže dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti. S tem ko ga postavi za izvedenca, je s strani sodišča podana taka odveza.