TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Odstotek zmanjšanja splošne življenjske in delovne aktivnosti, ki ga ugotavlja izvedenka, je resda razmeroma visok, vendar pa je pri tem treba poudariti, da so pri presoji višine odškodnine bolj pomembne konkretne posledice oziroma konkretno zmanjšanje življenjske aktivnosti in duševno trpljenje v zvezi z njim, kot pa sam odstotek zmanjšanja, ugotovljen po določenih merilih - ta podatek tako pomeni le orientacijsko merilo, ne pa podatek o dejanskem zmanjšanju aktivnosti oškodovanca. Zmanjšanje življenjske aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin namreč zajema vse omejitve v oškodovančevi življenjski aktivnosti, za katere sodišče v konkretnem primeru ugotovi, da jih je opravljal in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti, pri čemer se z omejitvijo razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori. Vse te omejitve pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru obravnavalo in tudi ustrezno upoštevalo pri ugotovitvi obsega obravnavane oblike nepremoženjske škode. Drugi pogoj iz 1. odst. 191. čl. ZOR je, da je odgovorna oseba "šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje." Nima prav pritožba tožene stranke, ki se zavzema za tolikšno znižanje, da odgovorne osebe ne bo spravila v pomanjkanje. Možnost znižanja odškodnine po 1. odst. 191. čl. ZOR namreč ne pomeni, da mora sodišče določiti odškodnino (po pritožbi toženke lahko tudi zgolj simbolično), ki jo odgovorna oseba zmore plačati brez težav. Namen odškodnine - pri nepremoženjski škodi je to zadoščenje, satisfakcija - mora biti namreč izpolnjen tudi ob upoštevanju navedene, socialno naravnane zakonske določbe.