TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob reševanju pritožbe državnega tožilca se izpodbijana sodba o pravni opredelitvi in kazenskih sankcijah v delu, ki se nanaša na obtoženega B. G. po uradni dolžnosti spremeni tako,

da se ravnanje obtoženega B. G. opisano pod točko I/2 a in b pravno opredeli kot dve kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po 145. čl. KZ,

Obtoženemu B. G. se

po čl. 51 KZ izreče

pogojna obsodba,

v kateri se mu pod točko I/2 a po čl. 145 KZ določi kazen

3 (tri) mesece zapora

in za kaznivo dejanje pod točko I/2 b po čl. 145 KZ določi kazen

1 (en) mesec zapora;

ter se mu v skladu z določilom čl. 47/II točka 3 KZ določi enotna kazen

3 (tri) mesece in 15 (petnajst) dni zapora,

ta kazen pa ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Pritožba državnega tožilca se v celoti zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

 

Splošno nevarno dejanje po 1. odst. 317. čl. KZ je tisto, s katerim storilec sprosti sile, ki jih potem ne more več obvladati, zato splošno nevarno dejanje in sredstvo (motorna sila) pridejo v poštev šele kot subsidiarna opredelitev, torej ko ne pride v poštev druga pravna kvalifikacija. Zato vožnja oškodovanca na pokrovu motorja vozila po vijugasti cesti več metrov, predno je storilec vozilo ustavil, ne more biti pravno kvalificirana kot kaznivo dejanje po 1. odst. 317. čl. KZ.