TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Kršitve, ki se delavcu očitajo, morajo biti v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka vsebinsko, časovno in pravno opredeljene. Opis dejanja mora vsebovati vse znake, ki jih splošni akt določa za očitane kršitve in naveden mora biti čas storitve posamezne kršitve. Disciplinska komisija in nato tudi sodišče, lahko o disciplinski odgovornosti delavca odločata le v okviru opisa (opredelitve) dejanj v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka (objektivna identiteta zahteve pristojnega organa in odločbe disciplinskega organa). Ne zadošča zgolj nedoločen opis ravnanja, ki prepušča disciplinski komisiji sami ugotovitev, kaj je delavec storil in kdaj. Na jasno vsebinsko in časovno določenost očitanih kršitev že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka so vezane tudi druge pomembne pravne posledice: vprašanje zastaranja, načelo ne bis in idem, zagotavljanje pravice do obrambe. Načelo ugotavljanja materialne resnice kot eno temeljnih načel, tako v disciplinskem postopku kot v sodnem postopku, zahteva, da se v postopku za ugotovitev delavčeve odgovornosti popolnoma in po resnici ugotovijo dejstva, na katerih bo temeljila odločitev o disciplinski odgovornosti in njenem obsegu. Materialno pomembna dejstva, torej dejstva, ki tvorijo znake dejanskega stanu disciplinske kršitve, morajo biti dokazana, torej ugotovljena s popolno gotovostjo, v nasprotnem primeru se sicer po načelu in dubio pro reo šteje, da ne obstajajo. Bistvo tega načela je v tem, da se pri dvomljivem dejanskem stanju vzame za ugotovljeno tisto možnost, ki je ugodnejša za kršitelja. To pomeni, da morajo biti vsa dejstva, ki bremenijo delavca, v disciplinskem postopku (tako predsodnem kot sodnem) ugotovljena in dokazana, sicer se šteje, da ne obstajajo. Nasprotno pa je treba vsa dejstva, ki so v prid kršitelju, če se pojavi dvom, da morda obstajajo in ta dvom z gotovostjo ni izključen, šteti kot da obstajajo.