TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Smučanje je športna dejavnost, ki je kot mnoge druge dejavnosti povezana z določeno nevarnostjo, saj je njegovo bistvo gibanje po zasneženem terenu in z večjo hitrostjo od običajne hoje. Vendar taka običajna nevarnost ne utemeljuje objektivne odgovornosti upravljalca smučišča, saj javno smučišče ni nevarna stvar v pomenu 173. člena ZOR, upravljanje javnega smučišča pa tudi ne nevarna dejavnost v pomenu iste zakonske določbe. Upravljalec smučišča pa lahko odgovarja krivdno, če mu je mogoče očitati nedopustno ravnanje pri upravljanju smučišča, npr. opustitev potrebnega zavarovanja nevarnih mest na smučišču.

Povsem običajno je, da zemljišče izven smučarske proge oziroma njenega roba ni v isti ravnini kot sporna proga, da ima torej drugačen naklon ter da so na njem skale in drevje, vendar to samo po sebi ne zadostuje za napolnitev pravnega standarda nevarnega mesta v pomenu navedene zakonske določbe. Gre torej za običajno, normalno tveganje pri smučanju, ki tudi spada v riziko samega smučarja. Zato tožnik ne more uspeti s stališčem, da bi moral biti rob povezovalne poti zavarovan z zaščitno ograjo.