TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Revident ima prav, ko uveljavlja, da mnenja L. B. sodišče ne bi smelo izvesti kot dokaz. Čeprav je to mnenje odraz avtorjevega strokovnega znanja in na njem temelječega prepričanja o okoliščinah nastanka škode v konkretnem primeru, ni mogoče mimo dejstva, da ga je angažirala (tožena) stranka sama in izven postopka, v katerem je bilo odločeno o tožnikovem zahtevku. Po določbah prvega odstavka 244. člena ZPP namreč izvedensko delo opravljajo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče, ki dokazovanje z izvedenci tudi vodi (prvi odstavek 252. člena ZPP). S tem je zagotovljeno, da imata obe stranki možnost sodelovanja in obravnavanja dokaza. Izven postopka izdelano mnenje tako ne more biti dokaz v smislu določb ZPP, ki urejajo dokazovanje. In ker ne more biti dokaz, tudi ne more biti listinski dokaz (nižji sodišči nista šteli, da bi šlo za listino v smislu 244. člena ZPP, kot je mogoče razumeti revizijske trditve). Če bi bila takšna "transformacija" dovoljena, ne bi bil dosežen en od temeljnih ciljev zakonitosti sojenja: poštenost sojenja, ki ga zagotavljata ustavna pravica do izjave in, kot njen procesni odraz, kontradiktornost postopka. Izven postopka pridobljeno izvedensko mnenje lahko sodišče upošteva le kot trditve stranke, ki ga je predložila in se nanj sklicuje.