TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni, in sicer

v prvem odstavku izreka tako, da se ugotovi, da so pravna dejanja – plačila terjatev tožeče stranke toženi po:

računu št. 1-123 v višini 99.902,53 EUR

računu št. 1-159 v višini 208.551,26 EUR

računu št. 1-239 v višini 191.546,21 EUR

računu št. 1-432 v višini 120.161,77 EUR

računu št. 1-488 v višini 810.530,69 EUR

računu št. 1-237 v višini 441.855,05 EUR

računu št. 1-353 v višini 788.259,46 EUR

računu št. 1-431 v višini 169.293,17 EUR

računu št. 1-539 v višini 503.985,90 EUR

računu št. OBR 4/2007 v višini 7.412,80 EUR

računu št. OBR 10/2007 v višini 11.288,66 EUR

računu št. OBR 26/2007 v višini 12.794,24 EUR

računu št. 1-627/07 v višini 788.259,64 EUR

računu št. 1-662/07 v višini 368.303,28 EUR

računu št. 1-528/07 v višini 162.380,02 EUR

računu št. 1-748/07 v višini 813.610,75 EUR

računu št. 1-1367/07 v višini 46.891,58 EUR in

računu št. 1-1464/07 v višini 327.166,56 EUR

brez pravnega učinka napram stečajni masi tožeče stranke;

v 2. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.872.785,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2008 do plačila;

v 3. odstavku izreka pa tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 8.372,16 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

II.

V nespremenjenem delu 1.odstavka in 2. odstavka izreka (za znesek 228.234,91 EUR s pripadki iz računa št. 1-1515/2007) se pritožba zavrne in se prvostopna sodba v nespremenjenih delih potrdi.

III.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 38.290,50 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Ob ugotovitvah prvostopnega sodišča, da je bila tožena stranka do zaključka leta 2006 večinska lastnica delnic tožeče stranke in da se je kot taka, kar tudi sama priznava, neprestano ukvarjala z likvidnostnimi težavami tožeče stranke, zlasti da je bila seznanjena s poslovnim načrtom, v katerem je bila v letu 2007 predvidevana izguba kar v višini 5,5 mio EUR, pritožbeno sodišče zaključuje, da prvostopna presoja o tem, da subjektivni element izpodbojnosti pri toženi stranki ni bil podan, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Cilj vsake gospodarske družbe je ustvarjanje dobička. Vedenje tožene stranke decembra 2006, da bo tožeča stranka leta 2007 poslovala z izgubo, pa po prepričanju pritožbenega sodišča zadošča za presojo, da je tožena stranka vedela, da se tožeča stranka nahaja v slabi ekonomsko-finančni situaciji.