TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v

odločbi o varnostnem ukrepu spremeni tako, da se obt. I. T. ne izreče

varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov po 66. čl. KZ; v

preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča

prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

Na podlagi čl. 98/I ZKP v zvezi s čl. 95/IV ZKP se obtoženec oprosti

plačila nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika.

 

Ta ukrep ni bil izrečen v skladu z določbo III. odst. 66. čl. KZ, saj

bi glede na izrečeno pogojno obsodbo sodišče obtožencu smelo naložiti

le takšno zdravljenje na prostosti in to ob naslednjih pogojih: da je

obtoženec storil kaznivo dejanje zaradi odvisnosti od alkohola, da

obstaja nevarnost, da bo zaradi tega kazniva dejanja ponavljal in

upoštevati zlasti obtoženčevo pripravljenost za takšno zdravljenje. V

postopku ni bilo ugotovljeno, da je obtoženec storil kaznivo dejanje

zaradi odvisnosti od alkohola, temveč le, da naj bi ga storil pod

vplivom alkohola. Nadalje izvedenec ugotavlja, da obstaja le majhna

verjetnost, da bi obtoženec kazniva dejanja ponovil. Takšna

ugotovitev je podkrepljena tudi s tem, da obtoženec od leta 2001 v

škodo obeh hčera ni storil ničesar v smeri kršitve spolne

nedotakljivosti, temveč so se razmere doma uredile in ker se

obtoženec tudi ni pripravljen zdraviti, pogoji za izrek varnostnega

ukrepa po III. odst. 66. čl. KZ niso bili izpolnjeni, zato je

pritožbeno sodišče v skladu z določbo I. odst. 394. čl. ZKP

izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je izrek varnostnega

ukrepa odpravilo.