TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Sodišče prve stopnje je glede dolžine zastaralnega roka uporabilo določbo 1. odstavka 32. člena CMR, ki določa, da pravica do vložitve tožbe, povezane s prevozom po tej konvenciji, zastara v enem letu, kadar gre za namerno kršitev ali za malomarnost, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo, pa zastara v treh letih. Ugotovilo je, da je zastaralni rok začel teči z dnem zapadlosti računa, to je z 12. 1. 2003, in zaključilo, da je 23. 12. 2004, ko je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, sporna terjatev že zastarala. Uporaba krajšega zastaralnega roka iz 1. odstavka 32. člena CMR kaže, da je sodišče prve stopnje očitno štelo, da tožeča stranka ni dokazala, da je med pravdnima strankam sporna terjatev posledica hude malomarnosti tožene stranke. Pri tem pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je terjatev, ki je med strankama sporna, posledica hude malomarnosti tožene stranke, saj ji je ta dala napačna navodila in prevoza ni organizirala tako, da bi zagotovila ustrezne listine za prevoz in ustrezen potek formalnih postopkov v namembnem kraju. Tožena stranka te trditve tožeče stranke ni pravočasno prerekala. Na podlagi pravila o dokaznem bremenu se tako šteje za ugotovljeno, da je terjatev tožeče stranke posledica hude malomarnosti tožene stranke. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa utemeljuje uporabo triletnega zastaralnega roka, kar pomeni, da terjatev 23. 12. 2003, ko je bil vložen predlog za izvršbo, še ni zastarala.