TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Pritrditev stališču, da ima v primerih, kadar eden od solastnikov sam uporablja solastno stvar, drugi solastnik le pravico do "ustreznega dela koristi od stvari", bi pomenila negacijo solastnikovih lastninskih upravičenj.

Imeti stvar v posesti v smislu določb 3. in 14. člena ZTLR pomeni pravico do posesti in ne le dejansko oblast nad stvarjo v smislu 1. odstavka 70. člena ZTLR.

V primeru delitve stvari mora sodišče odločiti tudi, da morajo udeleženci, ki imajo stvar oziroma dele stvari v svoji posesti, te izročiti udeležencem, ki jim pripadejo po delitvi stvari (1. odstavek 124. člena ZNP). V postopku za ureditev razmerij med solastniki pa ni potrebno, da izrek sodne odločbe, s katero se uredi razmerje glede uporabe solastne stvari, vsebuje tudi odločitev o tem, kateri od solastnikov mora drugemu kaj izročiti. Taka odločba je namreč le oblikovalna.

Specialna določba ZNP (115. člen) pooblašča sodišče, da v sklepu, s katerim odloči o uporabi solastne stvari, odloči tudi, v kakšnem sorazmerju nosijo solastniki stroške s sodno odločbo določene uporabe solastne stvari, saj ni nujno, da je v sodnem postopku določena uporaba solastne stvari povsem v skladu v višino solastninskih deležev. Glede na obseg, način, intenzivnost itd. uporabe solastne stvari pa so stroški uporabe lahko tudi različno visoki.