TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornikov obs. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine.

Pogoje za sojenje v nenavzočnosti ugotavlja sodišče. Tako je obtoženčev izostanek z glavne obravnave opravičen šele, ko ga kot takšnega oceni sodišče. Slednje tudi presoja, v katerih primerih se šteje, da je obtoženec že bil zaslišan in kdaj njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna.

Zgolj dejstvo, da vsi soobsojenci niso bili navzoči na vseh glavnih obravnavah, ne pomeni, da je bil obsojenec prikrajšan v pravici do učinkovite obrambe.

Kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ je dokončano že s tem, ko storilec podvzame katero od v njem navedenih dejavnosti, ker se s tem ustvarja oziroma povzroča splošna nevarnost za zdravje in življenje ljudi, torej tudi v primerih, ko je med kupcem in prodajalcem sklenjen sporazum o blagu in ceni, čeprav mamilo še ni bilo predano kupcu.

Ker je sodišče ocenilo, da ponovna izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na dejstva, ki so odločilna v zvezi s presojo obstoja kaznivega dejanja, saj obramba z utemeljitvijo dokaznega predloga ni izkazala zadostne stopnje verjetnosti, da bi njegova izvedba lahko bistveno vplivala na s pravnomočno sodbo ugotovljena odločilna dejstva, z njegovo zavrnitvijo ni bila kršena obsojenčeva pravica obrambe.