TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v vsakem posameznem primeru je sodišče vezano na merila iz 200. člena ZOR. To pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (prvi odstavek 200. člena ZOR), pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter negativno merilo, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse dejanske okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, in glede na primerjavo z odškodninami za enako oziroma podobno škodo. To omogoča sodna praksa, ki oblikuje navedena razmerja oziroma določa vsebino tega abstraktnega zakonskega merila. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti.