TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

 

Sporno med strankama je, ali je ZZVN kot zakon, ki je podlaga za odločanje v tej zadevi v nasprotju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je že večkrat obravnavalo in presojalo določbe ZZVN in se je glede njegove ustavnosti v smeri, kot jo predlaga tožnica tudi že opredelilo. Kot izhaja iz ocene Ustavnega sodišča RS, je imel zakonodajalec za odločitev, da prizna možnost priznanja statusa žrtve vojnega nasilja le tistim, ki jim je to nasilje povzročil okupator, agresor ali njegovi pomagači, ne pa tudi vsem drugim, ki so bili v času vojne izpostavljeni nasilnim dejanjem, ravnanjem ali okoliščinam, razumne razloge že v sklopu nujne presoje, koliko materialnega bremena si lahko država naloži s to posebno obliko odškodnine. Razlika med vojnim nasiljem, ki ga je povzročil agresor in drugimi dejanskimi stanji, med drugim tudi stanjem, ko nasilje izhaja iz ravnanja osvobodilne strani, je jasna in je lahko kriterij za različno zakonodajno urejanje, zato Ustavno sodišče RS neskladja z ustavnim načelom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ne vidi. Posebno varstvo žrtev vojnega nasilja v temelju ni plačevanje dolga države, temveč njeno, na solidarnosti temelječe izpolnjevanje načel socialne države. Sodišče, upoštevajoč navedena stališča Ustavnega sodišča RS, v skladnost določb ZZVN z Ustavo RS ne dvomi, zato ni sledilo predlogu tožnice, da po določbi 156. člena Ustave RS postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS.