TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

a.) v 1. tč. izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 5.753,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.378.865,50 SIT od 29. 12. 2000 do 31. 12. 2006 in od 5.753,90 EUR od 01. 07. 2007 dalje;

b.) v 2. tč. izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del prvostopenjske sodbe potrdi.

Zmotno je stališče izvedenca, kateremu je sledilo tudi prvostopenjsko sodišče, da je šteti poplavljeno vozišče za popolnoma nepričakovan dogodek že iz okoliščine, ker na to ni bil v ničemer s prometno signalizacijo opozorjen. Zmotno je tudi nadaljnje sklepanje, da voznik ni bil dolžan upoštevati v smislu prilagoditve hitrosti vožnje okoliščine, da je pred tem že zapeljal v lužo, iz česar pa je tudi v konkretnem primeru predvideval, da gre samo za lužo. Izpoved zavarovanca tožeče stranke, da je ob tem, da je bilo na cesti veliko luž, mislil, da jih bo kar preletel, ni mogoče razumeti drugače, kot da ni ustrezno zmanjšal hitrosti svoje vožnje, kar bi bilo potrebno pričakovati od vsakega skrbnega voznika, saj že sama luža na cesti predstavlja oviro, ki onemogoča preglednost nad stanjem ceste. Takšne okoliščine zato terjajo od voznika, da tudi če še ni zaznal, da gre dejansko za poplavljeno cestišče, svojo hitrost zmanjša na minimum. Voznik, ki je v takšno območje zapeljal s hitrostjo, v posledici katere se je vozilo zaustavilo šele po tem, ko je bilo poplavljeno do spodnjega roba stranskih vetrobranskih stekel, zagotovo ni ravnal s potrebno skrbnostjo, kot jo je pričakovati od povprečnega voznika.