Odločba o ugotovitvi neustavnosti drugega odstavka 188. člena in drugega odstavka 194. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju

5625. Odločba o ugotovitvi neustavnosti drugega odstavka 188. člena in drugega odstavka 194. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Štefana Freceta in Marije Frece iz Svetega Štefana, Pavla Trevna in Majde Treven iz Logatca, Emila Grižona in Norme Grižon iz Izole, Liljane Grižon iz Izole, Jožeta Laba in Ljubice Laba iz Ljutomera, Branka Bukviča in Melite Bukvič iz Bodoncev, Liljane Ošep iz Mengša, ki jo zastopajo Miro Senica in drugi, odvetniki v Ljubljani, ter Stojane Pucer iz Šmarij, na seji dne 18. novembra 2004

Drugi odstavek 188. člena in drugi odstavek 194. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, 75/02, 16/04 in 40/04 – ur. p.b.) sta v neskladju z Ustavo.

Zakonodajalec mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljenega neskladja se v primerih, ko nepremičnino v izvršilnem postopku za ceno, nižjo od ugotovljene vrednosti te nepremičnine, kupi upnik ali z njim povezana oseba in terjatev tega upnika iz zneska, dobljenega s prodajo, ne bi bila v celoti poplačana, šteje, da je ta upnik poplačan do ugotovljene vrednosti nepremičnine.

Prvi, tretji in četrti odstavek 194. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju niso v neskladju z Ustavo.

Pobudniki izpodbijajo določbo drugega odstavka 188. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), po kateri se sme nepremičnina v izvršilnem postopku na drugem naroku prodati pod ugotovljeno vrednostjo, vendar ne za manj kot za polovico te vrednosti. Pobudnika Jože Laba in Ljubica Laba izpodbijata tudi določbo 194. člena ZIZ, ki določa nadaljnji potek postopka, če nepremičnine ni bilo mogoče prodati niti na drugem naroku, ter ureja primere, ko sodišče ustavi izvršbo. V drugem odstavku določa, da sodišče ustavi izvršbo, če upnik ne predlaga nove prodaje v šestih mesecih od drugega naroka ali če nepremičnine ni bilo mogoče prodati na tretjem naroku niti za polovico ugotovljene vrednosti.

Pobudniki menijo, da so izpodbijane določbe ZIZ v neskladju s 14., z 22, s 33. in s 53. členom Ustave ter s 4. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in 32/04 – v nadaljevanju: OZ). Neskladje s 14. in z 22. členom Ustave ter s 4. členom OZ vidijo pobudniki v tem, da se terjatev upnika ves čas teka izvršilnega postopka zaradi obresti in različnih stroškov veča, nepremičnina pa je prodana pod dejansko in tudi pod ocenjeno vrednostjo. Po mnenju pobudnikov se ta neenakopravnost še bolj kaže takrat, kadar je kupec nepremičnine upnik. Pobudniki menijo, da je izpodbijana določba v neskladju s 33. členom Ustave zato, ker ob njeni uporabi dolžniki lahko izgubijo polovico vrednosti svoje nepremičnine. Z izpodbijanimi določbami ZIZ naj bi bila kršena tudi pravica njihove družine in otrok iz 53. člena Ustave.

Pobudniki utemeljujejo pravni interes z navajanjem, da nastopajo kot dolžniki v različnih izvršilnih postopkih, v katerih so upniki predlagali izvršbo na njihove nepremičnine (razen Majde Treven, ki zatrjuje, da je solastnica nepremičnine, ki je predmet izvršbe in je po zavrnitvi ugovora tretjega v izvršilnem postopku vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na tej nepremičnini).

Ustavno sodišče je vloge pobudnikov zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo in sprejelo pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb. Na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je do svoje končne odločitve zadržalo tek izvršilnih postopkov v zadevah, s katerimi so pobudniki izkazali pravni interes.

Ustavno sodišče je pobude na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS poslalo v odgovor Državnemu zboru, razen pobud Liljane Ošep in Stojane Pucer, ki sta bili pridruženi kasneje, vendar vsebujeta enake navedbe kot druge pobude. Državni zbor na pobude ni odgovoril, svoje mnenje pa je poslala Vlada. Po mnenju Vlade položaja upnika in dolžnika v izvršilnem postopku zaradi njunih nasprotujočih si interesov in vlog ni mogoče primerjati na način, ki ga uveljavljajo pobudniki. Zato naj bi bila neustrezna primerjava določb, ki imajo za posledico povečanje upnikovih terjatev, in določb o prodaji dolžnikovega premoženja po znižani vrednosti. Ker naj bi šlo za pravili, ki urejata dva različna dejanska stana, z njunim različnim urejanjem zakonodajalec ni mogel kršiti načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Glede očitka pobudnikov o neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Vlada meni, da je lastninska pravica dolžnikov v izvršilnem postopku omejena s pravico upnikov do izpolnitve njihovih pravno priznanih terjatev ter s tem do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Po mnenju Vlade izpodbijana določba, ki omogoča prodajo (lahko tudi) po polovični vrednosti, ustreza načelu sorazmernosti, saj je primerna za doseg želenega cilja, ki je zagotovitev učinkovitega sodnega varstva upnikov, nujna, ker želenega cilja ni mogoče doseči z blažjim posegom v ustavno pravico dolžnikov, ter sorazmerna v ožjem pomenu, saj je dolžnikova izguba dela vrednosti nepremičnine upravičena, ker se z njo prepreči izguba, ki bi zaradi neizpolnjene terjatve nastala upniku. Vlada še poudarja, da dolžnik to izgubo lahko prepreči tako, da poplača upnikovo terjatev z drugimi sredstvi, medtem ko upnik za preprečitev nastanka svoje izgube nima druge možnosti. V zvezi z očitkom pobudnikov o neskladju z določbo 53. člena Ustave Vlada meni, da očitano neskladje ni podano, saj država družinam ni dolžna zagotoviti ustreznega prebivališča, temveč je dolžna le ustvariti za to primerne razmere. Varstvo družine se po mnenju Vlade odraža v drugih določbah ZIZ.