Odločba o razveljavitvi četrtega odstavka 21. člena ter delni razveljavitvi tretjega odstavka 21. člena Zakona o nadzoru državne meje

3097. Odločba o razveljavitvi četrtega odstavka 21. člena ter delni razveljavitvi tretjega odstavka 21. člena Zakona o nadzoru državne meje

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe Aerodrom Ljubljana, d.d., Zgornji Brnik, ki jo zastopa Mirko Bandelj, odvetnik v Ljubljani, in družbe Luka Koper, d.d., Koper, ki jo zastopajo Miro Senica, Janez Sever, mag. Blaž Strojan, Peter Fašun in Nevenka Pleterski, odvetniki v Ljubljani, na seji dne 7. julija 2005

V določbi tretjega odstavka 21. člena Zakona o nadzoru državne meje (Uradni list RS, št. 87/02) se v besedilu "brezplačno zagotoviti ustrezne službene prostore in zadostno število parkirnih mest" razveljavi beseda "brezplačno".

Četrti odstavek 21. člena Zakona o nadzoru državne meje se razveljavi.

Pobudnici, družba Luka Koper in družba Aerodrom Ljubljana, izpodbijata 21. člen Zakona o nadzoru državne meje (v nadaljevanju: ZNDM-1). Navajata, da izpodbijani člen ZNDM-1 v tretjem odstavku določa, da so upravljalci letališč, pristanišč in železniških postaj dolžni policiji oziroma carinskim organom, če ti opravljajo nadzor državne meje, brezplačno zagotoviti ustrezne službene prostore in zadostno število parkirnih mest, brezplačno omogočiti dostop do svojih objektov in naprav, nuditi brezplačen prevoz pri opravljanju nalog in takoj, ko je to mogoče, brezplačno sporočati vozne rede, rede letenja in vsa dejanska prometna gibanja. Četrti odstavek istega člena pa določa, da stroške postavitve in vzdrževanja takšnih objektov kakor tudi druge stroške, ki nastanejo v zvezi s temi objekti, krijejo upravitelji letališč, pristanišč in železniških postaj.

Pobudnici svoj pravni interes utemeljujeta s tem, da sta upravljalki in lastnici mednarodnega pristanišča Koper oziroma mednarodnega letališča Brnik. Navajata, da sta gospodarski družbi, ki opravljata gospodarsko dejavnost na podlagi ekonomskega interesa. Pobudnici temu, da morata zagotoviti pogoje za delo mejnih organov, ne nasprotujeta. Menita le, da bi morala stroške za delovanje državnih organov pokriti država iz proračunskih sredstev in da jih ni upravičena prenašati na zasebne gospodarske subjekte, zato naj bi bila izpodbijana določba v neskladju s 148. členom Ustave. Nadalje navajata, da bosta morali za potrebe državnih organov zgraditi nove prostore, zato naj bi bila izpodbijana določba, ki jima nalaga, da to storita na lastne stroške, v neskladju tudi s 33. in s 67. členom Ustave, saj posega v njuno lastnino. Zaradi stroškov, ki jih je zakonodajalec z izpodbijano določbo prevalil nanju, naj bi ju postavil v slabši konkurenčni položaj, zato naj bi bila ureditev v neskladju tudi z drugim odstavkom 14. člena in s tretjim odstavkom 74. člena Ustave. V dopolnitvi pobude pobudnici še navajata, da imata kot lastnici nepremičnin premoženjske pravice, ki naj bi jih bilo na območju mejnih prehodov dopustno omejevati le, kolikor je to potrebno za izvajanje ukrepov za zagotovitev državne ali javne varnosti. Izpodbijana ureditev naj bi jima lastninsko pravico omejevala do te mere, da po svoji vsebini pomeni razlastitev dela njunega premoženja. Zato naj bi bil 21. člen ZNDM-1 v neskladju tudi z 69. členom Ustave, ker ne ureja postopka razlastitve in ne določa, da sta upravičeni do primerne odškodnine. Pobudnici še navajata, da je prej veljavni Zakon o nadzoru državne meje (Uradni list RS, št. 1/91-I – ZNDM) v 19. členu določal le, da morajo podjetja oziroma organizacija za izkoriščanje pristanišč in javnih letališč, železniška transportna organizacija kakor tudi lastnik oziroma uporabnik prometnega sredstva oziroma tisti, ki vozi prometno sredstvo, med kontrolo potniškega prometa na območju mejnega prehoda poskrbeti, da imajo organi, ki opravljajo kontrolo, potrebne pogoje za delo, nikjer pa ni bilo določeno, da je ta njihova obveznost brezplačna. Zakonodajalec naj bi z uzakonitvijo brezplačnega zagotavljanja pogojev za delo državnih organov s sprejemom ZNDM-1 posegel v pridobljene pravice pobudnic, zato naj bi bila izpodbijana ureditev v neskladju tudi s 155. členom Ustave ter z 2. členom Ustave (načeli pravne varnosti in zaupanja v pravo).

Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Vlada v mnenju z dne 28. 4. 2005 navedbe pobudnic zavrača in navaja, da je izvajanje mejne kontrole nujni pogoj za opravljanje gospodarske dejavnosti pobudnic (mednarodni promet), od česar imata pobudnici korist. Po mnenju Vlade je zakonodajalec zasledoval stvarno upravičen cilj, ko je upravljalcem letališč, pristanišč in železniških postaj, kjer se nahaja območje mednarodnega mejnega prehoda (v nadaljevanju: upravljalci), naložil obveznost brezplačnega zagotavljanja ustreznih pogojev za izvajanje mejne kontrole, saj lahko upravljalci te stroške prevalijo v breme končnih uporabnikov (potnikov oziroma prevoznikov), poleg tega pa naj bi bilo izvajanje dejavnosti na trgu povezano z različnimi stroški, ki jih morajo gospodarski subjekti zagotavljati iz lastnih sredstev. Opravljanje specifične dejavnosti (mednarodni promet) naj bi pobudnici postavljalo celo v prednostni položaj nasproti drugim gospodarskim subjektom, zato Vlada zavrača očitke o neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Tudi lastninska pravica iz 33. člena Ustave naj ne bi bila omejena, kljub temu, da državni organ prostore upravljalcev uporablja z namenom organiziranja in izvajanja posameznih postopkov mejne kontrole, ki je v javnem interesu.