Odločba o ugotovitvi, da je 42. člen zakona o vojaški dolžnosti v neskladju z ustavo

1749. Odločba o ugotovitvi, da je 42. člen zakona o vojaški dolžnosti v neskladju z ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo vrhovnega sodišča ter na podlagi pobud Bena Pavliča iz Smlednika in Marjana Pavčiča iz Ljubljane, na seji dne 25. 5. 1995

Določba 42. člena zakona o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91) je v neskladju z ustavo, kolikor ne omogoča uveljavljanja ugovora vesti tudi po opravljenem naboru, dokler traja dolžnost sodelovanja pri obrambi države.

Državni zbor mora ugotovljeno neskladnost odpraviti najkasneje do 1. 10. 1995.

Vrhovno sodišče je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 42. člena zakona o vojaški dolžnosti (v nadaljevanju: ZVD) na podlagi 156. člena ustave. Ta določa, da mora sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. V treh upravnih sporih, ki tečejo pred vrhovnim sodiščem, namreč tožniki, ki so vojaški obvezniki, predlagajo, da sodišče odpravi odločbe drugostopenjske komisije pri vladi, ki je zavrnila njihove pritožbe zoper sklepe prvostopne komisije pri Ministrstvu za pravosodje. Slednja je njihove vloge za priznanje ugovora vesti vojaške dolžnosti zavrgla z utemeljitvijo, da je na podlagi 42. člena ZVD ugovor vesti dopusten le pri naboru. Vladna komisija pa je zavrnila pritožbe tožnikov z utemeljitvijo, da ni mogoče sprejeti sklicevanja tožnikov na določbe 14. in 123. člena ustave, ker je po njenem 46. členu ugovor vesti dopusten v primerih, ki jih določa zakon. Ta pa je v izpodbijanem členu določil, da je ugovor vesti dovoljen le v času nabora.

Vrhovno sodišče je prekinilo postopke v upravnih sporih in začelo postopek pred ustavnim sodiščem, ker meni, da je potrebno pri razlagi značaja in obsega ugovora vesti poleg 46. člena ustave upoštevati tudi njen 123. člen. Nobeden izmed njiju pa ugovora vesti časovno ne omejuje.