Pravilnik o kakovosti breskev in nektarin

OBJAVLJENO V: Uradni list RS 86-3826/2000, stran 10056 DATUM OBJAVE: 26.9.2000

RS 86-3826/2000

3826. Pravilnik o kakovosti breskev in nektarin
Na podlagi drugega odstavka 37. člena zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 54/00) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v soglasju z ministrom za zdravstvo
P R A V I L N I K
o kakovosti breskev in nektarin

1. člen

(splošna določba)
Ta pravilnik se uporablja za sorte svežih breskev in nektarin, vzgojene iz rodov Prunus persica Sieb. in Zucc., ki so v prometu.
Ta pravilnik se ne uporablja za breskve in nektarine, namenjene za industrijsko predelavo.

2. člen

(minimalne zahteve)
Breskve in nektarine morajo biti:

-

nepoškodovane,

-

zdrave (breskve in nektarine, ki so zaradi pojava gnilobe ali poškodb neprimerne za uživanje, morajo biti izločene),

-

čiste (brez vsake vidne tuje snovi),

-

suhe (brez zunanje vlage),

-

brez tujega vonja oziroma okusa,

-

brez škodljivcev in brez poškodb, ki bi jih povzročili škodljivci,

-

ustrezno razvite in zrele, da lahko prenesejo prevoz in rokovanje.

3. člen

(razredi)
Breskve in nektarine se uvrščajo v tri razrede:

-

razred ekstra,

-

razred I in

-

razred II.

4. člen

(razred ekstra)
V razred ekstra se uvrstijo breskve in nektarine odlične kakovosti, ki poleg minimalnih zahtev iz 2. člena tega pravilnika izpolnjujejo še naslednje zahteve:

-

oblika, razvitost in obarvanost morajo biti sortno značilne, dovoljene so le razlike, ki so rezultat specifičnosti pridelovalnega področja,

-

meso mora biti popolnoma zdravo,

-

biti morajo brez pomanjkljivosti, razen neznatnih površinskih pomanjkljivosti, ki ne vplivajo na kakovost, skladiščno sposobnost in splošni izgled breskev in nektarin oziroma vsebino pakiranja,

-

velikost in izenačenost morata biti v okviru zahtev za razred ekstra.

5. člen

(razred I)
V razred I se uvrstijo breskve in nektarine dobre kakovosti, ki poleg minimalnih zahtev iz 2. člena izpolnjujejo še naslednje zahteve:

-

oblika, razvitost in obarvanost morajo biti sortno značilne, dovoljene so le razlike, ki so rezultat specifičnosti pridelovalnega področja,