Odločba o ugotovitvi neskladnosti drugega odstavka 116. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju ter o ugotovitvi skladnosti 3. točke prvega odstavka 281. člena in 287.a člena zakona o izvršbi in zavarovanju in tretjega odstavka 116. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju

3407. Odločba o ugotovitvi neskladnosti drugega odstavka 116. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju ter o ugotovitvi skladnosti 3. točke prvega odstavka 281. člena in 287.a člena zakona o izvršbi in zavarovanju in tretjega odstavka 116. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Save Mutiča iz Stare Cerkve in drugih, ki jih zastopa Odvetniška družba Čeferin, o.p., d.n.o., Grosuplje, ter Zbornice izvršiteljev Slovenije in Tatjane Krivec-Tavčar iz Ljubljane, ki ju zastopa Janez Starman, odvetnik v Kopru, na seji dne 3. julija 2003

Drugi odstavek 116. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 75/02) je v neskladju z ustavo, kolikor določa, da je treba dodatni izpit opraviti v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona.

Ugotovljeno neskladnost je državni zbor dolžan odpraviti v šestih mesecih od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave neskladnosti se šteje, da je enoletni rok za opravo dodatnega izpita začel teči z dnem uveljavitve pravilnika o programu, pogojih in načinu opravljanja dodatnega izpita za izvršitelja (Uradni list RS, št. 15/03).

Točka 3 prvega odstavka 281. člena in 287.a člen zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in 75/02) ter tretji odstavek 116. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju niso v neskladju z ustavo.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 7. člena, 38.a, 38.b, 38.c in 44.a člena zakona o izvršbi in zavarovanju se zavrne.

Pobuda Zbornice izvršiteljev Slovenije za začetek postopka za oceno ustavnosti določb zakona o izvršbi in zavarovanju ter zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju se zavrže.

Pobuda Tatjane Krivec-Tavčar za začetek postopka za oceno ustavnosti 298.g člena zakona o izvršbi in zavarovanju se zavrže.

V obravnavani zadevi sta združeni dve pobudi. Prvo pobudo so vložili izvršitelji Savo Mutič, Zvonko Žorč, Boštjan Jelenčič, Marijan Hojs, Robert Dorn, Janko Zorčič, Nikola Trifunovič in Zlatko Željko. Izpodbijajo 287.a člen zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) ter drugi in tretji odstavek 116. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ-A). Navajajo, da je z abstraktnimi pravnimi normami dopustno zahtevati določeno ravnanje le za vnaprej in da v skladu z načelom pravne (ter socialne) države pravne norme ne smejo imeti povratne moči. Poudarjajo, da so ob izdaji odločb o izbiri za izvršitelja izpolnjevali vse v zakonu predpisane pogoje, da so opravili ustrezne strokovne izpite, da so se ves čas strokovno izobraževali ter da med opravljanjem javne službe niso nikoli bili v disciplinskem postopku zaradi neizpolnjevanja obveznosti strokovnega izobraževanja (9. točka 295. člena ZIZ). Menijo, da novi 287.a člen ZIZ zaradi prej navedene določbe ZIZ sploh ni potreben oziroma da je protiustaven iz istih razlogov kot izpodbijani 116. člen ZIZ-A. Ker je zakonodajalec predpisal, da morajo že imenovani izvršitelji, ki niso univerzitetni diplomirani pravniki, v roku enega leta od uveljavitve ZIZ-A opraviti dodatni izpit oziroma v istem roku predlagati imenovanje namestnika, ki ta pogoj izpolnjuje, naj bi kršil 2. in 155. člen ustave. Ker naj bi izpodbijane določbe neposredno ogrožale njihovo preživetje, predlagajo tudi zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb,

Drugo pobudo sta vložili Zbornica izvršiteljev Slovenije in izvršiteljica Tatjana Krivec-Tavčar. Pobudnici izpodbijata 3. točko prvega odstavka 281. člena ZIZ v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 116. člena ZIZ-A. Zatrjujeta, da izpodbijani določbi brez ustavno utemeljenega razloga uzakonjata različno obravnavo glede na izobrazbo (kršitev 14. člena ustave) in s tem posledično onemogočata dostop do imenovanja za izvršitelja vsakomur pod enakimi pogoji (49. člen ustave). Menita namreč, da strokovni naziv univerzitetni diplomirani pravnik sam zase še ne daje opore zaključku, da se bo izboljšalo opravljanje dejanj v izvršilnem postopku, kar dokazuje tudi dejstvo, da je za opravljanje službe izvršitelja treba opraviti še specialni izpit. Pobudnici tudi trdita, da je z drugim odstavkom 116. člena ZIZ-A izničen smisel in temelj 3. točke prvega odstavka 281. člena ZIZ, kar naj bi dokazovalo, da je zakonodajalec zasledoval zgolj cilj privilegiranja izobrazbe diplomiranega pravnika. Imenovanje namestnika izvršitelja, ki ima tovrstno izobrazbo, namreč po njunem mnenju ne more prispevati k učinkovitejši in kvalitetnejši izvršbi.

Pobudnici izpodbijata tudi peti odstavek 7. člena, peti in šesti odstavek 44.a člena ter 298.g člen ZIZ. Menita, da ni ustavno utemeljenega razloga za ponovno uvedbo sodnih izvršiteljev. Izpodbijane določbe naj bi omogočale sodnim izvršiteljem opravljanje dejanj v izvršilnem postopku pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot veljajo za izvršitelje. Navajata, da se za sodne izvršitelje ne zahteva ustrezna izobrazba, da zanje niso predvideni niti strokovni izpit, niti redno izobraževanje oziroma preverjanje znanja, niti druge tehnične zahteve. Taka ureditev naj bi bila v neskladju z določbo 14. člena ustave. Poleg tega naj bi bilo izvršilnemu sodišču popolnoma prosto prepuščeno, da brez določnih in vnaprej predvidenih ter preverljivih meril odloči, da se določena neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja opravijo po sodnih izvršiteljih in ne po imenovanih izvršiteljih, hkrati pa zoper to odločitev v 44.a členu ni predvideno nobeno pravno sredstvo. Ker izvršiteljem ni zagotovljeno, da bi lahko sodelovali v postopku, v katerem se odloča o pravici izvršitelja opraviti določeno dejanje in prejeti plačilo v skladu s tarifo, so po mnenju pobudnic kršeni 22., 23. in 25. člen ustave.

Pobudnici predlagata tudi oceno ustavnosti 38.a, 38.b in 38.c člena ZIZ, ki urejajo vprašanje varščine oziroma stroškov izvršilnega postopka. Navajata, da zakon izvršiteljem nalaga določena procesna ravnanja (osebna vročitev poziva upniku, vročitev izvoda sodišču), ne da bi v primeru, kadar upnik varščine ne plača, uredil vprašanje plačila za delo oziroma stroške v zvezi z njim. Predvidena naj bi bila le ustavitev postopka. Sklicujeta se na restriktivno sodno prakso pri odmerjanju potrebnih izvršilnih stroškov izvršitelja in trdita, da se na podlagi nove ureditve zastavlja vprašanje, ali se bo poziv upnikom štel za dejanje neposredne izvršbe. Opozarjata tudi na primere, ko upnik preneha obstajati in stroški izvršiteljem nastanejo že s tem, da ugotovijo, da upnika ni več. Poudarjata, da povrnitev navedenih stroškov ni urejena, niti ni predvidena povrnitev iz proračuna, kot to velja za izvršilne postopke, uvedene po uradni dolžnosti. S tem naj bi bilo poseženo v bistvo samostojne dejavnosti izvršiteljev. Če izpodbijane določbe ne bodo razveljavljene, bo po mnenju pobudnic brez ustavno utemeljenega razloga del stroškov izvršbe prenesen nanje. Izvršitelji naj bi bili zaradi izpodbijane ureditve v neenakem razmerju do drugih izvajalcev javnih služb, npr. notarjev, ki jim ni naprteno nositi stroškov opravljanja notarske službe. Dejstvo, da bi morali izvršitelji poleg stroškov, potrebnih za izvajanje javne službe, nositi tudi stroške izvršilnega postopka, naj bi bilo nedopustno in v nasprotju z določbama 14. in 74. člena ustave. Ustavnemu sodišču predlagata zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb in prednostno obravnavo zadeve.

Pobudi sta bili poslani v odgovor državnemu zboru, ki nanju ni odgovoril. Mnenje o pobudah je poslala vlada, vsebinsko enako mnenje glede prve pobude pa tudi Ministrstvo za pravosodje. Vlada meni, da pobudi nista utemeljeni. Glede 281. in 287.a člena ZIZ v zvezi s 116. členom ZIZ-A navaja, da je izpodbijani t. i. subjektivni omejitveni pogoj, ki se zahteva za opravljanje službe izvršitelja, potreben zaradi pravice drugih (tretji odstavek 15. člena ustave), saj pravno varnost v postopkih prisilne izvršbe sodnih odločb lahko zagotavlja le oseba z ustreznim poznavanjem številnih pravnih pravil, ki skladno z načelom pravičnosti določajo način prisilne izpolnitve upnikove terjatve, ne da bi se pri tem prekomerno poseglo v osebno dostojanstvo in socialno varnost dolžnika. Vlada navaja, da izpodbijane določbe niso v neskladju s 155. členom ustave, saj le na novo predpisujejo način izvršiteljevega izobraževanja, ki pa je za že imenovane izvršitelje začel veljati po uveljavitvi ZIZ-A. Prav tako meni, da ne gre za kršitev 2. člena ustave. Izpodbijana določba o obvezni razrešitvi izvršitelja, ki ne bo izpolnil zakonskega pogoja o izobraževanju, je namreč (1) primerna, ker zasleduje pridobitev ustreznega znanja za izvršiteljevo racionalno, uspešno in zakonito opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja; (2) nujna, ker se, brez znanja o spremenjenem načinu opravljanja neposrednih dejanj izvršbe, novosti, zaradi katerih je bil sprejet ZIZ-A, ne bodo mogle uveljaviti, saj jih izvršitelji ne bodo poznali, prav te novosti pa naj bi pripomogle k hitremu in učinkovitemu postopku izvršbe; (3) sorazmerna, ker se z namenom zagotovitve učinkovitega opravljanja te službe od izvršiteljev zahteva zgolj dodatno znanje o novostih v postopku izvršbe, za kar bodo imeli leto dni časa, pri čemer bodo lahko namesto tega predlagali v imenovanje svojega namestnika, ki že razpolaga s tem znanjem. Izvršitelj tako ne bo za vsako dejanje potreboval navodil preobremenjenega sodišča, kar je eden izmed poglavitnih razlogov za (pre)počasen potek postopkov izvršbe in zavarovanja. Vlada se pri tem sklicuje na analizo, ki jo je Ministrstvo za pravosodje napravilo na podlagi podatkov iz poročil predsednikov okrožnih sodišč o opravljenem nadzoru nad poslovanjem izvršiteljev (brez pravne izobrazbe) v letu 2001. Navaja še, da iz primerjalnopravnega pregleda ureditve službe izvršiteljev izhaja, da je zahteva po pravni izobrazbi izvršitelja uveljavljena v vseh evropskih državah, v katerih je služba izvršitelja urejena kot samostojen poklic.

V zvezi z izpodbijanim petim odstavkom 7. člena, petim in šestim odstavkom 44.a člena in 298.g členom ZIZ vlada meni, da ureditev, po kateri za sodnega izvršitelja niso določeni enaki pogoji za opravljanje službe kot za zasebnega, čeprav lahko oba opravljata istovrstna neposredna izvršilna dejanja, ni v neskladju s 14. členom ustave. Razlogi za takšno ureditev namreč niso nerazumni ali celo arbitrarni, saj izhajajo iz njunega različnega položaja – medtem ko so sodni izvršitelji pri svojem delu nesamostojni in strogo vezani na navodila sodišča, zasebni izvršitelji opravljajo svoja dejanja samostojno in brez navodil, sodišča jih lahko le nadzirajo. Vlada poudarja, da je uvedba sodnih izvršiteljev potrebna zaradi zagotovitve nemotenega izvrševanja odločb, brez katere ni mogoče udejanjiti ustavne pravice do sodnega varstva. Država je za zagotavljanje te pravice odgovorna ne glede na podeljena javna pooblastila. Za primere, kadar izvrševanje teh pooblastil ni učinkovito, mora imeti sodišče možnost, da, če je to potrebno glede na naravo zadeve, okoliščine opravljanja izvršbe ali iz drugih utemeljenih razlogov, odloči, da se neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja opravijo po sodnih izvršiteljih. S takšno odločitvijo, zoper katero izvršitelj nima pravnega sredstva, se po mnenju vlade v ničemer ne posega v položaj in pravice zasebnega izvršitelja, saj mu ni odvzeto nič pridobljenega ali utemeljeno pričakovanega. Zato s tem zasebnemu izvršitelju ne morejo biti kršeni 22., 23. in 25. člen ustave.