Odločba Ustavnega sodišča o razveljavitvi dela besedila prvega odstavka 502. člena in tretjega odstavka 109. člena Zakona o kazenskem postopku in ugotovitev skladnosti drugega odstavka 109. člena in prvega odstavka 506.a člena Zakona o kazenskem postopku z Ustavo

3052. Odločba Ustavnega sodišča o razveljavitvi dela besedila prvega odstavka 502. člena in tretjega odstavka 109. člena Zakona o kazenskem postopku in ugotovitev skladnosti drugega odstavka 109. člena in prvega odstavka 506.a člena Zakona o kazenskem postopku z Ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo dr. Borisa Šuštarja in mag. Rozane Šuštar, obeh iz Ilirske Bistrice, ter Ane Šoba in Boštjana Šobe, obeh iz Ljubljane, na seji dne 20. maja 2004

Prvi odstavek 502. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 – ur. p.b. in 43/04) se razveljavi v delu, ki se glasi: "po uradni dolžnosti."

Tretji odstavek 109. člena Zakona o kazenskem postopku se razveljavi v delu, ki se glasi: "Zoper sklep senata o začasnem zavarovanju ni pritožbe."

Odločitev iz prejšnje točke se izvrši tako, da se smejo do sprejema drugačne ureditve stranke in osebe, katerih pravice so prekršene, pritožiti zoper sklep senata na glavni obravnavi o začasnem zavarovanju. Za postopek s pritožbo in za odločanje o njej se uporabljajo 400. člen, prvi, tretji in peti odstavek 402. člena, prvi odstavek 403. člena in 405. člen Zakona o kazenskem postopku.

Določbe Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo pogoje in postopek odreditve ter trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, so v neskladju z Ustavo iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve te odločbe.

Državni zbor je ugotovljena neskladja z Ustavo iz prejšnje točke dolžan odpraviti v roku enega leta.

Drugi odstavek 109. člena in prvi odstavek 506.a člena Zakona o kazenskem postopku nista v neskladju z Ustavo.

Pobudniki so vložili pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 502. člena, prvega odstavka 109. člena in prvega odstavka 506.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Pobudniki svoj pravni interes utemeljujejo s tem, da je Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi izpodbijanih določb ZKP v predkazenskem postopku zoper njih izdalo sklepe, s katerimi jim je prepovedalo razpolagati z različnimi deli njihovega premoženja zaradi zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi.

V obširni pobudi pobudniki navajajo več očitkov, od katerih nekateri merijo na izpodbijano zakonsko ureditev, nekateri pa na konkretne odločitve sodišč, ki so takšno ureditev uporabljala, in na posledice, ki naj bi domnevno nastale nekaterim pobudnikom zaradi odreditve zavarovanja. Po mnenju pobudnikov je sporno zavarovanje odvzema v predkazenskem in kazenskem postopku na način, ki onemogoča lastninske koristi iz premoženja, ki služi za zavarovanje odvzema. Predkazenski in kazenski postopek, v katerem se ukrep lahko izreče, lahko traja nesorazmerno dolgo, saj zavarovanje ni časovno omejeno. Zaradi izrečenega ukrepa osumljenec in obdolženec lahko ostaneta brez virov za preživljanje. Vsak obdolženec velja za nedolžnega in mu zato pripadajo brez omejitve vse ustavne pravice, ki se nanašajo na socialno funkcijo lastnine. Obstajalo naj bi nesorazmerje med premoženjem, ki služi za zavarovanje odvzema, in premoženjem, ki naj bi bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Izpodbijane določbe naj bi kršile 2., 14., 22., 23., 27., 29., 33., 50., 67. in 153. člen Ustave. Pobudniki zato predlagajo, naj Ustavno sodišče sporne člene ZKP razveljavi in z odločbo določi njihovo spremembo.

Ustavno sodišče je na seji dne 20. 11. 2003 pobudo sprejelo, kolikor se je nanašala na prvi odstavek 502. člena in prvi odstavek 506.a člena ZKP. V sklepu o sprejemu je na podlagi 30. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) postopek za oceno ustavnosti razširilo še na drugi odstavek 502. člena ter na drugi in tretji odstavek 109. člena ZKP. Pobudo je skupaj s sklepom o njenem sprejemu poslalo Državnemu zboru in Vladi. Državni zbor na pobudo ni odgovoril, Vlada pa je poslala mnenje.

Vlada navaja, da ne drži očitek pobudnikov o nesorazmerju med premoženjem, ki naj bi bilo domnevno pridobljeno s kaznivim dejanjem, in premoženjem, ki služi za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Skladno s prvim odstavkom 96. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 23/99 in 40/04 – v nadaljevanju: KZ) se namreč storilcu ali drugemu prejemniku koristi odvzame premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če to ni mogoče, pa drugo premoženje ali denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Glede na to, da lahko sodišče po prvem odstavku 502. člena ZKP odredi začasno zavarovanje zahtevka takrat, kadar prihaja v poštev odvzem premoženjske koristi, je očitno, da mora takšno začasno zavarovanje ustrezati ocenjeni vrednosti premoženjske koristi, ki naj bi bila pridobljena s kaznivim dejanjem.

Vlada tudi meni, da je neutemeljeno stališče pobudnikov, da se odredba o začasnem zavarovanju zahtevka ne bi smela nanašati na obresti in druge prihodke iz začasno odvzetega premoženja. Po prvem odstavku 96. člena KZ namreč nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena ne samo s kaznivim dejanjem, temveč tudi zaradi njega. Zato se odredba o začasnem zavarovanju zahtevka nanaša tudi na prihodke iz premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem.

Glede trajanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi Vlada opozarja na določbo prvega odstavka 506.a člena ZKP, ki določa, da mora sodišče v takih primerih postopati posebej hitro. Po mnenju Vlade gre za enak pravni standard, kot je določen v drugem odstavku 200. člena ZKP, kadar je obdolženec v priporu. Ker je treba omogočiti odvzem s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi po pravnomočno končanem kazenskem postopku in preprečiti uporabo tako pridobljenega premoženja za nova kazniva dejanja, pa tudi upoštevajoč različne okoliščine posameznih konkretnih primerov, ki jih v zakonu ni mogoče vnaprej predvideti, Vlada ocenjuje, da je lahko trajanje začasnega zavarovanja zahtevka omejeno le s pravnomočno končanim kazenskim postopkom v konkretni zadevi.

V svojem mnenju Vlada še opozarja na podobnost ukrepa z zasegom predmetov po četrtem odstavku 220. člena v zvezi s 164. členom ZKP ter na obvezen odvzem premoženja nezakonitega izvora v primerih t. i. korupcijskih kaznivih dejanj, ki se na podlagi 498.a člena ZKP izvede tudi, če se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo. Pomembne naj bi bile tudi določbe različnih multilateralnih mednarodnih instrumentov, ki jih je ratificirala Republika Slovenija in ki naj bi od podpisnic zahtevali učinkovite ukrepe za odkritje, zaseg in odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, prav tako pa naj ti instrumenti ne bi določali časovnih omejitev za ukrepe začasnega zavarovanja. Tudi pristojni organi Evropske unije naj bi pripravljali različne dokumente (t. i. okvirne odločitve), ki naj bi urejali sporno področje, predlagane rešitve pa kažejo na to, da bodo sprejeli enake standarde. Tudi primerjalnopravni pregled ureditev v državah članicah Evropske unije in držav, ki bodo stopile v Evropsko unijo hkrati s Slovenijo, naj bi pokazal, da trajanje ukrepa ni omejeno s posebnim rokom, temveč le s pravnomočno končanim kazenskim postopkom. Glede na vse navedeno Vlada ocenjuje, da je pobuda neutemeljena in Ustavnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

O mnenju Vlade sta se izjavila dr. Boris Šuštar in mag. Rozana Šuštar skupaj ter pobudnika Ana Šoba in Boštjan Šoba vsak zase.

Pobudnika zakonca Šuštar poudarjata, da bi ZKP moral enotno urejati tako osebne kot stvarne omejevalne ukrepe. Če naj bi, kot meni Vlada, za trajanje začasnega zavarovanja zahtevka veljal enak pravni standard kot za pripor, pobudnika opozarjata, da sme pripor po vložitvi obtožnice trajati največ dve leti. Mednarodni instrumenti, na katere se sklicuje Vlada, naj ne bi prepovedovali časovnega omejevanja začasnega zavarovanja odvzema, če je ta v neskladju s pravico do lastnine. Pobudnika še pojasnjujeta, da ne nasprotujeta zamrznitvi plodov premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja, temveč zamrznitvi plodov premoženja, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi ter gre za legalno pridobljeno premoženje, ki pa se ob koncu kazenskega postopka lahko odvzame kot ekvivalent protipravno pridobljenega premoženja. Take dohodke bi bilo po njunem mnenju treba izločiti iz začasno zaseženega premoženja in jih dati na razpolago imetnikom tega premoženja, da lahko od njih živijo. Končno pobudnika še opozarjata na razliko med izpodbijanim ukrepom in zasegom predmetov, saj naj bi šlo pri zasegu za zavarovanje dokazovanja, pri začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi pa gre za ukrep, ki lahko ekonomsko hudo prizadene ali celo uniči osebo, ki ji je premoženje začasno odvzeto.

Pobudnica Ana Šoba navaja, da je njeno premoženje nezakonito blokirano, saj se sama ne nahaja v nikakršnem postopku in je po njenem mnenju popolnoma jasno dokazano, da njeno premoženje izvira iz zakonitih prihodkov. Za problematično šteje trajanje zavarovanja, saj mora biti odvisna od pojmovanja tožilca, kaj je to hitro postopanje, na pravnomočnost sodb pa se lahko čaka tudi po 10 do 15 let. Meni, da je nepomembno, kakšne roke za te ukrepe določa pravni red Evropske unije, in šteje, da gre za kršenje njenih lastninskih pravic.

Pobudnik Boštjan Šoba zatrjuje, da je njegov delež v družbi BPH, ki je blokiran, ogrožen, enako kot pobudnika Šuštar pa navaja tudi v zvezi z dohodki iz blokiranega premoženja. Podobno kot drugi pobudniki komentira mnenje Vlade glede omejitve trajanja začasnega zavarovanja ter poudarja, da je zaradi ukrepa ogrožena njegova socialna varnost. Meni tudi, da je višina domnevno protipravno pridobljene premoženjske koristi v njegovem primeru nedefinirana, prav tako pa je treba ločevati med zasegom kot ukrepom zaradi zagotovitve dokazov na sojenju in zasegom kot omejevalnim ukrepom. Enako stališče kot pobudnika Šuštar ima tudi do mnenja Vlade, kolikor se to nanaša na odvzem premoženjske koristi pri korupcijskih kaznivih dejanjih in na primerjalnopravno ureditev glede trajanja ukrepa.

Načelo pravne države, ki ga vsebuje 2. člen Ustave, in številne človekove pravice in temeljne svoboščine človeku zagotavljajo svobodo in varnost pred samovoljnimi, nezakonitimi in čezmernimi posegi represivnega aparata države. Svoboda in varnost pred posegom kazenskega represivnega aparata sta mu zagotovljena vse dotlej, dokler ni sam posegel v pravno zavarovane dobrine drugih posameznikov ali družbe kot celote na način, ki je prepovedan in inkriminiran s kazenskim zakonom. Ali je posameznik na ta način prekršil pravno zavarovane dobrine drugih, se ugotavlja v kazenskem postopku. Poseg kazenskega represivnega aparata države v posameznikove človekove pravice in temeljne svoboščine je tako načeloma dopusten šele tedaj, ko je bilo protipravno ravnanje posameznika ugotovljeno z obsodilno sodbo sodišča. Vsakdo namreč velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (27. člen Ustave).

Namen kazenskega postopka in pravnih pravil, ki ga urejajo, je tako dvojen: zavarovati posameznika pred neupravičenimi posegi kazenskega represivnega aparata in zagotoviti pravno ustrezno odločanje o obtožbi, ki jo zoper posameznika naslavlja država. Končni cilj kazenskega postopka je sodba, ki bo rešila predmet obtožbe. Če bo za tistega, ki obtožuje, ugodna, se bodo nanjo vezale pravno predvidene posledice (kazenske sankcije in druge pravne posledice, ki jih ima obsodba). Domneva nedolžnosti, ki jo vsebuje 27. člen Ustave, s svojo načelno prepovedjo represivnega posega v posameznika do obsodilne sodbe je tako eden izmed bistvenih usmerjevalcev kazenskega procesnega prava. Domneva nedolžnosti pa ima še druge, specifične kazenske procesnopravne funkcije. Tako mora krivdo zatrjevati in dokazovati tožilec, če pa je sodišče po izvedenem dokaznem postopku v dvomu in krivda obdolžencu ni nesporno dokazana, mora obdolženo osebo oprostiti (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994, Uradni list RS, št. 23/94 in OdlUS III, 33).

Prepoved represivnih posegov v posameznikovo sfero pred morebitno obsodilno sodbo ni absolutna. Kakor domneva nedolžnosti ne preprečuje uvedbe kazenskega postopka (tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40), tako tudi ne preprečuje prisilnih ukrepov pred njegovim koncem, a seveda le, če so zanje izpolnjeni ustrezni pogoji. Zaradi pomembnih funkcij, ki jih imata kazensko pravo in sam kazenski postopek (npr. zagotovitev navzočnosti procesnih subjektov, zagotovitev dokazov, zagotovitev učinkovitosti prisilnih ukrepov, ki bi sledili morebitni obsodilni sodbi, varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin drugih), so nujni različni ukrepi, ki posegajo v obdolženčeve človekove pravice in temeljne svoboščine, izjemoma (neposredno ali po svojih učinkih) pa tudi v človekove pravice in temeljne svoboščine tretjih oseb, še preden se izreče sodba. V primerih takšnih ukrepov, ki jih teorija kazenskega procesnega prava imenuje omejevalni ukrepi, morajo pravila kazenskega postopka določati vsebinske pogoje in procese odločanja, ki zagotavljajo ravnovesje med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami na eni strani ter zasledovanjem omenjenih funkcij kazenskega postopka na drugi strani.

Pri nekaterih najpomembnejših omejevalnih ukrepih so ti vsebinski pogoji in procesi odločanja določeni že z Ustavo (npr. odreditev in trajanje pripora – 20. člen Ustave), vsekakor pa jih mora jasno določati tudi zakon, ki ureja kazenski postopek. Določnost (lex certa) je bistvena prvina načela pravne države (2. člen Ustave), ki je posebej poudarjena prav pri kazenskopravnih posegih v pravice posameznika. Vsebinski pogoji in procesi odločanja v zvezi z omejevalnimi ukrepi morajo med drugim upoštevati sorazmernost med ciljem, ki ga ukrep zasleduje, in človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino, ki jo omejuje.

Eden izmed ukrepov, ki pomenijo omejitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin pred izrekom obsodilne sodbe, je začasno zavarovanje zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi. Ta ukrep sodi med t. i. stvarne omejevalne ukrepe, ki jih vsebuje ZKP, med njimi pa so tudi npr. začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca (prvi odstavek 109. člena ZKP) in zaseg predmetov (164. člen, 172. do 174. člen, 216. do 218. člen in 220. do 224. člen ZKP).

Odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi izhaja iz načela kazenskega prava, da nihče ne sme obdržati koristi, ki izvira iz kaznivega dejanja ali zaradi njega (prvi odstavek 95. člena KZ). Ker obstaja nevarnost, da bi oseba, ki ima premoženjsko korist iz kaznivega dejanja ali zaradi njega, to korist uporabila za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali pa bi jo prenesla, preoblikovala, prikrila ali drugače napravila nedosegljivo za učinkovit odvzem po končanem kazenskem postopku, pravni red že med kazenskim postopkom (oziroma skladno z izpodbijanim drugim odstavkom 502. člena ZKP že pred njegovim formalnim začetkom) omogoča zavarovanje odvzema kot omejevalni ukrep. Ta naj prepreči nadaljnjo kriminalno dejavnost oziroma zagotovi učinkovitost odvzema, ki ga utegne sodišče izreči ob koncu kazenskega postopka.

V izpodbijanem prvem odstavku 502. člena ZKP je določeno, da kadar prihaja v poštev odvzem premoženjske koristi, odredi sodišče po uradni dolžnosti po določbah, ki veljajo za izvršilni postopek, začasno zavarovanje zahtevka. V Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, 75/02 in 16/04 – v nadaljevanju: ZIZ) so v 271. in 273. členu primeroma našteti konkretni ukrepi, ki jih je mogoče odrediti za zavarovanje terjatve (v našem primeru zahtevka za odvzem premoženjske koristi).(*1) V 270. in 272. členu ZIZ so navedeni pogoji za začasno odreditev zavarovanja, pri čemer mora upnik z verjetnostjo izkazati obstoj ali nastanek terjatve in verjetnost nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma, v primeru nedenarne terjatve, obstoj ali nastanek terjatve, obenem pa eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali pa da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.(*2)

Skladno z drugim odstavkom 502. člena ZKP lahko sodišče začasno zavarovanje zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi odredi tudi v predkazenskem postopku.

V drugem odstavku 109. člena ZKP je določena pristojnost za odločitev o začasnem zavarovanju. V preiskavi izda sklep preiskovalni sodnik, po vložitvi obtožnice zunaj glavne obravnave predsednik senata, na glavni obravnavi pa senat. Tretji odstavek 109. člena ureja pravna sredstva zoper tak sklep. Zoper sklep senata ni pritožbe. V drugih primerih odloči o pritožbi zunajobravnavni senat. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

Izpodbijani prvi odstavek 506.a člena v delu, ki se nanaša na predmet te pobude, določa dolžnost sodišča, da v primerih, ko je odrejeno začasno zavarovanje, postopa posebej hitro. S predmeti in premoženjem, ki služijo za začasno zavarovanje, mora ravnati kot dober gospodar.

Kot izhaja iz 14. točke te obrazložitve, mora zakon, ki ureja posamezni omejevalni ukrep, določno in v skladu z Ustavo urediti vsebinske pogoje in postopek odločanja za odreditev, trajanje in prenehanje takšnega ukrepa. Ustava neposredno ne ureja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi in tako ne določa neposredno vsebinskih pogojev za njegovo odreditev. To pa še ne pomeni, da iz Ustave ne izhajajo pomembna merila, ki jim mora zadostiti zakonska ureditev, da ne bi bila v neskladju z Ustavo.

Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Pravila ZKP, ki dopuščajo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, pomenijo poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Upoštevajoč trditve pobudnikov, da obseg začasnega zavarovanja zahtevka ni omejen s premoženjskim stanjem osebe, zoper katero je uporabljen, pa je treba preveriti, ali izpodbijana ureditev posega tudi v pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) in v pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave), in če posega, ali je ta poseg dopusten.