Odločba o razveljavitvi prve, druge in tretje alinee 3. člena zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji

2524. Odločba o razveljavitvi prve, druge in tretje alinee 3. člena zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Sandija Grubeliča iz Višnje Gore, na seji dne 18. 5. 2000

Prva alinea 3. člena zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99) se razveljavi.

Druga in tretja alinea 3. člena zakona iz prejšnje točke se razveljavita. Razveljavitev začne učinkovati po preteku enega leta od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do izteka roka iz prejšnje točke izreka ni mogoče izdati odločbe, s katero bi se zavrnila prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zaradi razlogov, določenih v drugi in tretji alinei 3. člena zakona iz 1. točke izreka. Že začeti postopki v teh zadevah se za ta čas prekinejo.

Pobudnik navaja, da je na podlagi zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD) dne 15. 12. 1999 pri upravni enoti v Grosupljem vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Meni, da je izpodbijani zakon v neskladju s 14. členom ustave, ker določenim prosilcem (med njimi je tudi pobudnik), ki so bili že kaznovani, onemogoča pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, čeprav zakonito prebivajo na ozemlju Republike Slovenije. Pobudnik izpodbija določbe prve, druge in tretje alinee 3. člena ZUSDDD, ker meni, da pomenijo kršitev načel pravne države (2. člen ustave), 13. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I – v nadaljevanju: UZITUL), ter 7. in 53. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94 in MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP). Navaja, da zakonodajalec z izpodbijanim zakonom ni v celoti upošteval odločbe ustavnega sodišča št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 (Uradni list RS, št. 14/99 in OdlUS VIII, 22), s katero mu je ustavno sodišče naložilo, da upošteva različne položaje, v katerih so osebe zaradi neurejenega pravnega stanja. S sprejemom izpodbijanega zakona naj bi bilo kršeno tudi načelo zakonitosti iz 28. člena ustave, ker so pogoji za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje vezani na čas obsodbe in ne na čas storitve kaznivega dejanja ali prekrška. Izpodbijani zakon bi moral razlikovati pravne položaje tistih, ki so storili kazniva dejanja v Republiki Sloveniji, in tiste, ki so storili kazniva dejanja še v nekdanji SFRJ, to je pred 25. 6. 1991. Izpodbijani zakon naj bi učinkoval tudi za nazaj, ker določenim prosilcem postavlja pogoje, ki jih ne morejo izpolniti, in s tem posega v njihove ustavne pravice. Poudarja, da izvrševanje izpodbijanega zakona razdira mnoge družine, kljub temu da ustava v 53. členu zagotavlja varstvo družine. Poudarja, da je imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 3. 1. 1949, ki pa mu je bilo proti njegovi volji izbrisano dne 26. 2. 1992. Nezakoniti izbris iz registra stalnega prebivalstva je ogrozil vsa področja njegovega življenja. Zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil pred 25. 6. 1991, mu je bila izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države. Zato izpodbija tudi 1. člen ZUSDDD, ki označuje državljane drugih republik nekdanje SFRJ za tujce. Meni, da se na podlagi 13. člena UZITUL in odločbe ustavnega sodišča št. U-I-284/94 te osebe ne morejo šteti za tujce. Šele s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje naj bi te osebe dobile status tujca.

Državni zbor na pobudo ni odgovoril.

Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje, določene v četrtem odstavku 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.